Slišala sem, da je za vaš vstop v svet ličil kriv skrivnostni striček Bob, je to res?

(smeh) Res je. Vsega je kriv striček Bob. Bila sem tipična zmedena najstnica, dokler nisem pri 16 letih na božični večerji spoznala strica svojega takratnega fanta, ki je delal kot masker pri velikih filmskih projektih. Nisem ga jemala resno, dokler mi s preprosto šminko ter črnim senčilom na roko ni pričaral povsem pristne opekline. Ostala sem brez besed. To je bil prelomni trenutek v mojem življenju … hotela sem početi isto.

Danes delate v industriji, ki se ves čas vrti okoli lepote. Kdaj dobite občutek, da je svet vedno bolj plitek?
Seveda. Nekoč so bili filmski zvezdniki ljudje, ki smo jih lahko videli le v filmih. O njih smo vedeli le to, da so lepi, talentirani in glamurozni ter predvsem zelo skrivnostni. Potem so novinarji počasi začeli odkrivati več detajlov iz zvezdniških življenj, objavljali so njihove slike iz zasebnega življenja, kjer so bili še vedno lepi, a ne popolni. Takrat ni bilo pomembno, ali ima zvezdnica celulit na stegnih, idealna konfekcijska številka pa je bila precej večja od danes zaželene 'size zero'. Zadnjih deset let so stvari bistveno drugačne. Mediji ustvarjajo svoje zvezde in jih, če je potrebno, tudi uničijo. Pritisk nad slavnimi je skrajen in nemogoče je zadovoljiti ljudi, ki od zvezdnikov pričakujejo nedosegljivo popolnost. Talent tako kar naenkrat ni več tako pomemben, majhne napake slavnih pa so v medijih postale glavni predmet posmeha.

Glede na vaš poklic bi pričakovali, da ste tudi zasebno vedno brezhibno naličeni. Ali se motimo?
Saj veste, kaj pravijo: Kovačeva kobila je vedno bosa. (Smeh) Kadar ne delam, skoraj nikoli nisem naličena. Naokoli se sprehajam v športni trenirki in sem videti zelo neglamurozno. (smeh) Morali bi videti izraze na obrazih nekaterih, ko jim povem, da delam v filmski industriji.

V 20 letih svoje kariere ste imeli možnost sodelovati s kar nekaj znanimi igralci. Kateri vam je najbolj prirasel k srcu in zakaj?
To je bila nedvomno igralka Helen Mirren. Najeli so me, da jo naličim in ji uredim frizuro, da jo je lahko fotograf Sven Arnstein poslikal za neko revijo. Ko sem se vozila do njene hiše, sem se tresla od živčnosti, a sem izgubila tremo takoj, ko me je sprejela na vratih in me vprašala, zakaj nisem s sabo pripeljala svojega dojenčka (op. Margaux ima sina Seana, ki je danes star 13 let). Dan sva preživeli ob smehu in preizkušanju različnih frizur, da bi našli popoln videz zanjo. Všeč ji je bila moja šminka, zato sem ji jo podarila, da ji prinese srečo na podelitvi nagrad emmy, ki je bila naslednji dan. Nominirana je bila za najboljšo igralko in domov, morda tudi s pomočjo moje šminke, odnesla glavno nagrado. (smeh) Helen je res izjemna ...

Menda je za vami tudi izjemno zabavno druženje z Melom Gibsonom?
Res je! Ko sem sodelovala pri snemanju filma Blade Squad, so v sosednjem studiu pripravljali 4. del Smrtnonosnega orožja, v katerem je seveda igral Mel Gibson. Vsak dan sva se srečevala na poti do najinih prikolic in vedno se je razburjal, ker je bila moja v neposredni bližini prizorišča snemanja, on pa je moral do svoje prehoditi skoraj cel studio. Ko so naju končno uradno predstavili, mi je Mel namesto običajnega stiska roke, namenil sunkovit poljub na vrat, me nežno ugriznil v uho ter vanj potisnil svoj jezik. Ženska, ki ne pozna načina dela v »showbussinesu«, bi ga verjetno udarila, jaz pa sem se le nasmehnila, si obrisala oslinjeno uho ter se vrnila na delo. Dogodka ne jaz ne Mel nikoli več nisva omenjala. Kot da se ne bi zgodil. Tako je to v tem svetu. Na nek način smo vsi malo nori.

Večina si vaš posel res predstavlja kot izjemno glamurozen. Kakšen pa je v resnici?
Niti ne tako poln glamurja. (smeh) Moj delovni dan povprečno traja od 8–16 ur, odvisno od projekta. Všeč mi je, da si dnevi med sabo niso podobni, zaradi dela pa sem tudi prepotovala celotne Združene države in Anglijo. En dan skrbim za to, da bo nekdo čim lepše izpadel na naslovnici, spet drugič sem do vratu prekrita z umetno krvjo, ko se trudim za film ustvariti prepričljivo živo truplo. (smeh) Sem že omenila, da obožujem svoje delo? (smeh)

Konkurenca v svetu filma je velika, bi lahko rekli, da včasih le usposobljenost in izkušnje niso dovolj za to, da dobite delo?
Res je. Kot povsod drugje je tudi ambicioznost v svetu filma prerasla vse normalne okvirje. Sploh v zadnjih dveh letih, ko se zaradi recesije posname manj filmov, tako da je priložnosti za delo še manj. Vse je veliko lažje, če imaš agenta, ki te trži. Tudi sama svoj talent že nekaj časa prepuščam menedžerki Kathy Carter, ki zame vedno dobro poskrbi. Pred kratkim sem tako sodelovala pri snemanju dveh pilotov za nove serije, pogosto delam na pogovorni oddaji Dr. Phila, redno me kličejo tudi zvezdniki, ki potrebujejo moje usluge pred obiskom različnih filmskih podelitev in zabav. Poleg vsega tega na šoli za ličenje Empire Academy vodim tečaje za filmsko ličenje. Dolgčas mi ni. (smeh)

Si kdaj zaželite, da bi se pred leti odločili za drugačno pot?
Če bi se odločala še enkrat, bi morda izbrala delo kriminalistke. Vznemirja me misel, da bi reševala zapletene zločine. (smeh) Po pravici povedano obožujem svoj poklic, a življenje vizažista le ni vedno tako popolno, kot se morda zdi na prvi pogled. Tako kot pri vsakem delu z ljudmi je tudi tukaj vse odvisno od tega, s kakšnimi naročniki sodelujete. Vedno se najde kdo, ki je prepričan, da se svet vrti okoli njega in s svojimi zahtevami in pripombami spravlja ob živce ljudi okoli sebe. Takrat se je najbolje narediti neumnega in nadaljevati z delom, a verjemite mi, včasih me pošteno zasrbijo prsti in z užitkom bi v nekaj potezah popačila obraz »zoprneža«. (smeh)
 

Pravijo, da Hollywood ljudem hitro zleze pod kožo. Bi lahko rekli, da ste tudi vi po 20 letih v tem poslu postala sužnja sveta, ki v resnici ne obstaja?
Lažen blišč Hollywooda me ni preslepil. Verjemite mi, večina ljudi, ki se vam smeji s plakatov, televizije in revij je v resnici precej nesrečnih. Za lepimi obrazi se navadno skrivajo žalostne zgodbe. Sama skoraj nikoli ne nosim make-upa in če se me loteva dvom glede poklicne izbire, primem čopiče, ki mi jih je zapustil striček Bob in se lotim dela. Takrat ob sebi začutim njegov duh in vem da sem se pred 20 leti odločila prav.