Ta izjava je bila vzeta iz konteksta. Vesna je pač hotela povedati, na kakšnih temeljih gradiva svoj odnos in da se odkrito pogovoriva o zadevah, tudi o takih, če se kateremu izmed naju kaj pripeti in kaj drugi želi oziroma privošči drugemu v nadaljnjem življenju. V tem primeru je šlo zgolj za najino interno šalo, da bi mi Vesna v življenju, v primeru, da se ji kaj pripeti, privoščila življenje z najino družinsko prijateljico, ki je zares krasna oseba. Prepričana je, da bi lahko v takšni situaciji osrečila drug drugega. Popolnoma nesmiselna trditev o nadomestni ženi in zgolj pogovor, ki temelji na resničnem zaupanju.

Kako bi se vi počutili v mojem primeru? Seveda so bili občutki in misli v začetku zmedeni. Pomembna zadeva v vsem skupaj je bila v tem, da Vesni zaupam in mi je vse skupaj takoj brez olepševanja priznala. Seveda so se v glavi rodile tudi ideje po tem, da je najinega skupnega življenja konec, kanček razočaranja, jeze … mešanica čustev. Vendar nisem človek, ki bi ravnal po trenutnem navdihu. Misli je treba umiriti in očistiti. Šele nato pa nastaviti poteze. Zaradi zaljubljenosti postaviti na kocko odnos, kot ga imava z Vesno, bi bilo v trenutku impulzivnosti popolnoma nesmiselno. Ko zadevo premisliš, lahko potegneš vzroke za posamezna dejanja. Jasno je, da se v nekakšni evoluciji odnosa z leti odnos nekoliko ohladi, partnerja začneta živeti drug mimo drugega in to ima za posledico, da pač iščeta nekakšne nove izzive. Za takšno stanje sta pač potrebna dva in prepričan sem, da bi se meni v podobni situaciji lahko dogodilo čisto podobna zadeva, kot se je Vesni. Na takšna čustva noben ni imun in nepošteno bi bilo, če bi se trkal po prsih in trdil, da se to meni ne more zgoditi. Ljudje pozabljamo, kaj je smisel ljubezni. Ljudje jemljemo zvezo dveh zelo sebično, osebo želimo zgolj zase, pri tem pa na svoji strani prestavljamo meje druženja z drugimi v mnogo bolj ohlapno smer, kot to velja za našega partnerja. To ni ljubezen, temveč sebičnost in to ima za posledico prepire, nesrečne družine, nesrečne ljudi … gre za sebičnost. Ne razumite me narobe, da na nek način odobravam varanje, daleč od tega. Iz mojega stališča varanje v obliki zavestnega preloma obljube drugemu ni dopustno. Ljubezen pomeni, da si se zaradi sreče osebe, ki jo ljubiš, pač njej pripravljen tudi odpovedati. Ljubezen pač ni sebična in ne priznava dvojnih meril.

Kmetija ni spremenila življenja le Vesni, temveč tudi vam. Kako se spopadate z vsem, kar se dogaja?

Vseskozi se mi dozdeva, da se to dogaja v nekem vzporednem svetu. Poskušam slediti vsemu, kar se dogaja, hkrati pa živeti kar se da normalno življenje. Na žalost mi vse ne uspeva v pravem trenutku. Je pa pomembno pri vsem, da človek zna ohraniti trezno glavo in da si zna očistiti misli.

Na srečo niso prepričani, če sem pravi, zato me ne ustavljajo pogosto. Odzivi so na srečo pozitivni in jih ni težko sprejeti. Predvsem drugače je na spletu v socialnih omrežjih. Tu je preplet dobrih misli, želja, besed podpore … pa tudi podtikanj in neumnosti, predvsem pa zastrašujoče število zgodb ljudi, ki so v Vesnini zgodbi odkrili svojo. Včasih se prav zamislim, v kakšni družbi živimo. Po dogodku v Avstriji, ko je imel oče zaprto svojo hčer v kleti, je krožila šala: "Kakšna je razlika med Avstrijcem in Slovencem? Je ni, le da imajo Slovenci v kleti vino …" Sedaj ugotavljam, da še zdaleč ni tako. Koliko otrok in tudi starejših je ujetih v kleteh v prenesenem pomenu besede. V kleteh ambicij staršev, ki svoje neizpolnjene želje reflektirajo na otrocih. Kleteh samote, ker po zlorabi ne upajo spregovoriti, ker se bojijo, da jih ljudje ne bodo razumeli in označili za igralce. Kleteh stigmatizacije zaradi svojega drugačnega mišljenja, svoje bolečine. S to družbo je na žalost nekaj v resnici narobe, in če je Vesnina zgodba naredila vsaj korak v tej smeri, ima vse skupaj svoj namen.

Fenomen skupine Skupaj za Vesno je verjetno edinstven. Zbrala se je skupina ljudi, ki se med seboj niso poznali, začutili pa so povezanost v enem dogodku in to je krivici, ki jo lahko človek naredi sočloveku. Namen skupine v osnovi ni bil zbiranje denarja, ideja se je sicer porodila, ampak bistvo je bilo združiti ljudi v eni pozitivni skupini, ki bi nudila podporo Vesni. Posebnost zbiranja je bila tudi v tem, da se je denar nakazal direktno na Vesnin račun, zato ni bilo nobenih posrednikov in tudi organizatorji z zbiranjem denarja niso imeli nič, šlo je zgolj za spontan odziv članov skupine. Namen skupine je nadaljevati to začrtano pot tudi med druge pomoči potrebne in to je ta neverjeten plaz dobrote, ki je za trenutek tudi v naši družbi dal nekaj upanja, da lahko obrnemo stvari na bolje. Res je, da je neka gospa ponudila svojo kmetijo, moram priznati, da sem presenečen, ker ni edina. V tem trenutku je najpomembneje, da se Vesna vrne, potem pa korak za korakom. Ideja o kmetiji je v Vesni živa že vrsto let in oddaja je bila pač zgolj možnost, da se stvari odvijejo hitreje. Vesnina vizija ni vizija za oddajo, ona o tem govori že leta in že pred tem sva iskala primerno kmetijo, kjer bi lahko uresničila svojo zamisel, predvsem pa delala dobro. Sedaj živiva v preko 150 let stari hiši, hiši z dušo, ki je bila včasih del večje kmetije. Ta se je po tipični slovenski navadi delila do te mere, da je ostalo le toliko zemlje, da je za nekoga, ki si želi svoje hiše, zemlje preveč, za nekoga, ki pa želi na zemlji nekaj ustvariti, pa bistveno premalo. Seveda pa se v teh delitvah ustvarjajo zamere in tudi nekako novi priseljenci pademo v neke zgodbe, ki z nami nimajo nobene veze. Mogoče bi na tem mestu izpostavil dejstvo, da so v prejšnjih dobah postavljali kmetije na mesta, kjer so se ljudje počutili v redu. Te stare hiše imajo poseben čar, ki ga lahko čutiš ali pač ne. Prav to je Vesna čutila do zemlje v oddaji Kmetija. Čutila je hišo, njeno zgodbo, njeno karmo. Tu smo pač ljudje različni. Nekateri v tem čutijo nekaj več, za druge pa zemlja, hiša predstavlja zgolj materialno dobrino. Upam, da bo Matej znal ceniti dobrino, ki jo je prejel. Vesna je bila tam gor srečna, kljub temu da je šlo za tekmovanje in da se občutki primerjajo z občutki, ki jih čuti vojak pred spopadom, je čutila tisto kmetijo in bila tam srečna in se počutila tam doma.

Z Vesno sta skupaj od njenega 13. leta. Kako sta se sploh spoznala?

Z Vesno nisva nikoli računala, koliko let sva preživela skupaj. Mislim, da se je Vesna zaračunala in je bila stara nekje med 14 in 15 let. Seveda zadeva sploh ni pomembna. Dejstvo je, da je že takrat imela za sabo zgodbo, ki jo večina ljudi ne doživi v vsem svojem življenju. Spoznala sva se v cerkvi, med birmanskimi skupinami in pri meni je bila to pač ljubezen na prvi pogled, dobesedno sem padel v njene modre oči. Želel sem spoznati dekle, ki je narisalo velikonočni jajček, ker se je v njem videla v resnici izredna umetniška talentiranost in tisti jajček je resnično izstopal iz skupine ostalih.

Težko bi izpostavil zgolj en dogodek, vse skupaj je pač verižna reakcija, ki se vleče iz situacije v situacijo. Otrok drugače dojema stvari, ne razume, zakaj se zgodijo in si sam pripisuje krivdo, bodisi za razmere v družini, spolno zlorabo, ločitev staršev. In to vodi od enega dogodka do drugega, začne se začaran krog, v katerem se nato otrok izgubi, življenje izgubi smisel in namen. Takšnega otroka nato označijo za neprilagojenega in problematičnega. Tukaj se jih nato večina zlomi, bodisi se podredijo povprečju in postanejo velik del odraslih, ki so nezadovoljni s svojim življenjem. Njihov uspeh peša in nikoli ne dosežejo nivoja, ki bi ga lahko zgolj, če bi jih okolica razumela. Drugi del pa trmasto vztraja naprej, se po padcih pobira in ostaja še močnejši. Sledi svojim sanjam in ostaja tudi v odraslem svetu neprilagojen. So pa ti ljudje duše, ki čutijo druge in so poslani za to, da pomagajo drugim, in takšna je Vesna.

Povedali ste, da Vesna težko zaupa ljudem. Ste si tudi vi s težavo pridobili njeno zaupanje?

Vesna je bila kar trd oreh. Imel sem to srečo, da sem po naravi dober poslušalec, da navadno znam ljudem predstaviti situacijo tudi iz druge perspektive in to je bilo po mojem mnenju ključno, da sem se Vesni lahko približal. Vezalo pa naju je podobno gledanje na svet in to je pri nekem odnosu, ki ga gradiš poleg resnične odkritosti najpomembnejše.

Mislite, da se bo po njeni vrnitvi domov vajino življenje lahko spet postavilo na stare tire?

Upam, da se bo življenje ustalilo. Vem samo to, da bo želja po lastni kmetiji v Vesni še močnejša, kot je bila prej, in vem, da bo vse svoje sile, znanje in pridnost usmerila v dosego tega cilja. Verjetno bo še močnejša želja po pomoči otrokom, ki so tako ali drugače prikrajšani za normalno otroštvo. Takšni otroci potrebujejo poslušalca, ki bo znal prisluhniti njihovi zgodbi in pri katerem bodo lahko prepričani, da jih ne bo imel za igralce in lažnivce.