Obraz anoreksije

Isabelle Caro se je z anoreksijo borila kar 15 let, od svojega 13. leta. Da bi pomagala ljudem, ki se prav tako spopadajo z anoreksijo in bulimijo, je leta 2007 razgalila svoje telo za italijansko kampanjo, ki se bori proti tej grozljivi bolezni. "Predolgo sem se skrivala in zakrivala pred ljudmi. Zdaj se želim pokazati kot neustrašna oseba, čeprav vem, da moje telo vzbudi gnus. Ljudem želim razkriti nevarnost, ki jo ta bolezen prinaša,'" je o kampanji povedala 28-letna Francozinja.

'Želela sem le osrečiti svojo mamo'

Njena bolezen je izvirala iz težavnega otroštva, zaradi depresivne matere in odsotnega očeta. Isabelle je kot mladostnica veliko časa preživela doma, saj se je tam tudi šolala. Njena mama si je želela, da bi bila Isabelle vedno njena mala punčka. Zaradi tega je deklica zasovražila dejstvo, da se bo razvila v odraslo osebo. Menila je, da bo s tem onesrečila svojo mamo, na katero je bila zelo navezana. Ključni dogodek, ki je v Isabelle sprožil željo po hujšanju, se je pripetil, ko je mama prenašala težko posodo z gorivom. Takrat je bila Isabelle stara 13 let.

"Vprašala me je, ali sploh vem, kako težka je ta posoda. Pomislila sem, da sem jaz vsaj pet kilogramov težja, torej sem svoji materi v breme, še bolj kot posoda z gorivom. To pomeni, da moram shujšati in ustaviti rast, saj mi mama vedno pravi, da sem njena mala punčka," se je spominjala Isabelle. Takrat je svoje dnevne obroke omejila na dva koščka čokolade in pet kosmičev, to je bilo vse, kar je v enem dnevu zaužila. "Vsako jutro sem se zbudila s krči v trebuhu in se dobesedno splazila do hladilnika. Zaužila sem le toliko hrane, da sem imela dovolj energije za tuširanje. Moje telo je bilo tako krhko in razdejano od igel za transfuzijo, da me je zabolela prav vsaka kapljica vode," je pripovedovala Isabelle.

Ljudje so strmeli vame

"Nepredstavljivo sem trpela, ko so ljudje buljili vame," se je spominjala. Ko se je preselila v Marseille, z njo ni želel spregovoriti prav nihče, ljudje so ji namenili le zgrožene poglede. V lokalih ji natakarji niso želeli postreči, zato je raje ostala doma. Negativen odnos ljudi je bil vzrok, da Isabelle dolgo ni spregovorila o svoji težavi, saj se je bala obsojanja. "Ljudje menijo, da anoreksija nastopi, ko prenehaš jesti. V resnici je to pravo trpljenje, v katerega se vse bolj pogrezaš. Predolgo sem se skrivala in zakrivala pred ljudmi. Zdaj se želim pokazati kot neustrašna, čeprav vem, da moje telo v ljudeh vzbudi gnus. Širši javnosti želim razkriti nevarnost, ki jo ta bolezen prinaša. Želim okrevati, ker ljubim življenje in vse kar prinaša. Mladim želim pokazati vse nevarnosti te grozljive bolezni," je pogumno govorila Isabelle.

Vsak dan je boj z demoni anoreksije

Leta 2006 so takrat 20-letno Isabelle prvič hospitalizirali, saj je bilo njeno življenje hudo ogroženo. Zaradi izčrpanosti, tehtala je namreč le 20 kilogramov, je dekle padlo v komo. To je bil ključni dogodek, zaradi katerega je prišla do spoznanja, da si želi živeti in da bo svoje navade morala spremeniti. "Vsak dan se borim z demoni anoreksije. Postopoma povečujem število zaužitih kalorij, kar je zelo težko, vendar vem, da mi bo uspelo," je ponosno povedala pogumna Isabelle. Na žalost ji kljub silni volji in želji ni uspelo premagati bolezni. Komaj 28 letna je izgubila najpomembnejšo bitko v življenju. Umrla je sredi novembra v bolnišnici v Tokiu.