Irena Avbelj je najuspešnejša slovenska padalka, večkratna svetovna prvakinja in stotnica ter poveljnica padalskega oddelka Slovenske vojske.

Ireno smo zmotili med treningi v Lescah in jo posneli tudi v zraku, med prostim padom. Pridružila sem se ji tudi sama in s 3000 metrov višine skočila v tandemu skupaj s padalcem Senadom Salkičem. Občutka v zraku, med polminutnim prostim padom, se enostavno ne da opisati. To morate poskusiti sami in enostavno uživati.

Irenini začetki

S padalstvom se je začela ukvarjati pred 23 leti, torej leta 1986, povsem naključno, in za seboj ima že preko deset tisoč skokov: "V časopisu sem prebrala razpis za padalski tečaj in sem se prijavila. Takrat sem živela v Ljubljani in niti nisem vedela, kje so Lesce, kje je letališče, kaj šele, da bi vedela, ali v Sloveniji imamo padalce ali ne, niti to ne, kako zgledajo padala. Vse skupaj je bil nek izziv."

Od takega izziva pa do večkratne svetovne prvakinje?
"Moram reči, da sem se že od malega ukvarjala z različnimi športi; gimnastika, plavanje, podvodna orientacija, hitrostno plavanje s plavutmi in pri 20 letih sem začela s padalstvom. Verjetno so mi vse te izkušnje teh športov pomagale, poznala sem sistem tekmovanj, imela za seboj nekaj svetovnih prvenstev in tako kmalu začela dosegati dobre rezultate tudi v padalstvu."

Padalstvo je ekstremen ter nevaren šport. Kako so to sprejeli starši, jih je bilo strah?
"Ja, zagotovo ju je bilo strah, to dobro občutim šele zdaj, ko imam sama hčerko. Vedno ju je skrbelo, še posebej mamo, ki pa je vedela, da tudi če mi bo padalstvo prepovedala, me ne bo mogla odvrniti od tega športa. Pozneje mi je večkrat povedala, da jo je zelo skrbelo, vendar je vedela, da v teh stvareh zelo uživam in ne bi imelo smisla, če bi me prepričevala v nasprotno."

Ste morda, odkar ste mama, zato še bolj previdni?
"Ja, z leti in z izkušnjami človek postaja previdnejši, predvsem pa, odkar imam hčerko Nino, vsako stvar raje dvakrat premislim in sem bolj previdna. Včasih sem kakšno stvar naredila, brez da bi premislila, saj se mi je zdelo, da sem neranljiva in da se mi ne more nič zgoditi, to se je zdaj temeljito spremenilo. Počnem stvari, za katere imam občutek, da jih obvladam."

Ima tudi Nina kaj vaše adrenalinske žilice?
"Nina vse dela počasi, previdno, se jih nauči, da je resnično sigurna v nekaj. Tega adrenalina pa nima, všeč mi je, da je tako."

Odpirala je tudi rezervno padalo

"Moram reči, da imam srečo. To se mi je zgodilo pri 356. skoku že več kot 20 let nazaj. Od takrat naprej nisem imela nobenih težav z glavnim padalom in to je tudi v svetovnem padalstvu velika redkost. Res sem imela srečo, da sem pri svojih 10052 skokih le enkrat odpirala rezervno padalo."

Kakšni so takrat občutki?
"Ko se to dogaja, vse delaš podzavestno, kar imaš nekje shranjeno, kar si se naučil ali kdaj s kom pogovarjal. V tistem trenutku moraš čim bolje rešiti situacijo, hitro analizirati, kaj se je zgodilo in še hitreje pravilno odreagirati, saj imaš izredno malo časa. Pol ure zatem, ko sem z rezervnim padalom srečno pristala, sem se začela tresti, film sem zavrtela nazaj in šele takrat resnično dojela, kaj vse bi se lahko zgodilo. Velja pa tudi nenapisano pravilo, da če se ti zgodi, da moraš odpirati rezervno padalo, ga po pristanku čim hitreje zložiš, skočiš ponovno, da vidiš, da je vse v redu."

Vi ste to storili?
"Ja, seveda, držala sem se tega nasveta in mislim, da je zelo upoštevanja vreden."

Ali učite tudi mlade padalce?
"Vsi, ki smo zaposleni v Slovenski vojski, smo inštruktorji padalstva in izvajamo začetna ter nadaljevalna šolanja v okviru vojske."

Kakšni so prvi nasveti, ki jih daste začetnikom?
"Vedno povemo, da je to nevaren šport in tega se morajo zavedati prav vsi. Če kadar koli v kaj niso prepričani, naj raje vprašajo dvakrat, predvsem na začetku, ko je za njih vse novo in nepoznano, zaradi česar gre lahko še hitreje kaj narobe. Začetniki morajo biti predvsem zelo previdni."

Ali ste kdaj v letalu pred skokom pomislili 'kaj, če se mi padalo ne odpre'?
"To se mi je dogajalo na začetku in mislim, da se prvi začetnih skokih vse misli vrtijo okoli tega in to traja kar nekaj časa. Kasneje dobiš občutek, začneš zaupati padalu in opremi ter se tega ne sprašuješ več. Potem se sprajušeš le, če bo šlo slučajno kaj narobe, da boš pravilno rešil situacijo."

Bila je priča padalski nesreči

"Ja, enkrat sem bila res, na tekmovanju v Švici. Izvajali smo nočne skoke na cilj, nič nismo videli, ker je bila tema, le slišali smo čuden šum. Padalec je imel težave v zraku, odpiral je glavno in rezervno padalo. Glavno je imel verjetno zavozlano in ga ni odvrgel, odpiral je še rezervno, obe padali sta se zapletli in z veliko hitrostjo je priletel na parkiran avto ter žal podlegel poškodbam. To so dogodki, ki te pretresejo, ti ponovno dajo misliti in potem si še previdnejši."

Kako ste se počutili kot edina ženska med moškimi padalci, so vas morda zaradi tega kdaj 'crkljali'?
"Daleč od tega, zdi se mi, da nisem imela nobenih privilegijev, ker sem bila edina ženska med njimi. Potihem sem se zavedala, da ne bo popuščanja, da moram početi vse stvari enako, kot jih počnejo oni, če sem se želela obdržati v družbi in seveda biti enakovredna."

Kakšen je vaš nasvet ženskam, ki si želijo skakati s padalom?
"Prva stvar je resnično močna želja, potem pa ta šport postane tak, da se z njim zastrupiš in enostavno ne znaš nehati."

Tandem skoki

Vsi, željni adrenalina, seveda lahko skočite v tandemu skupaj z enim od slovenskih padalcev. Matjaž Pristavec nam je povedal: "Skoki v tandemu so bili v začetku namenjeni privabljanju ljudi, da se priklučijo padalskim vrstam. Vsem, ki si želijo skakati, svetujemo, da najprej skočijo v tadnemu, da začutijo zrak, prosti pad in hitrost, ter šele nato ugotovijo, če resnično želijo skakati samostojno.Tandemski skok pa je seveda namenjen tudi vsem navadnim smrtnikom, željnim adrenalina." Matjaž pravi, da se sicer kdaj zgodi, da se kdo izmed ljudi v zraku ustraši in ima pomisleke, da bi skočil, vendar se še prav nikoli ni zgodilo, da bi nazaj na trdna tla pristal z letalom in ne s padalom.