Umetniki, ki v mučenju samih sebe na odru doživljajo prave ekstaze, se z bolečino soočajo pogumno, brez stokanja, kot bi bilo prebadanje tkiva z iglami,nekaj povsem naravnega. Občinstvo vsak njihov gib spremlja z vzkliki odobravanja, več ko je na odru krvi, bolj so navdušeni. Vse skupaj se je začelo s t.i. 'piercing šovi', kjer so se artisti na odru v živo luknjali, se obešali na kavlje in pdb.. Bolečina je bila zanje izziv, hkrati pa se jim je med tem sproščalo toliko adrenalina, da vbodov niso niti pošteno čutili.

Igle, ogenj in žeblji
Najnovejši nastopi ljudi, za katere se zdi, da so nezmožni občutiti bolečino,ali pa v njej neizmerno uživajo, poleg prebadanja telesa z iglami, vključujejo tudi igranje z ognjem, pripenjanje denarja s kovinskim spenjačem neposredno na kožo, najbolj pogumen med njimi pa si je pripravljen celo v obraz s kladivom zabiti žebelj. Prizori ob katerih se marsikomu obrne želodec, so postali stalnice različnih obscenih festivalov, sodeč po fotografijah pa se nam dozdeva, da nastopajoči po končani predstavi vsaj nekaj dni preživijo pod zdravniškim nadzorom, da pozdravijo nastale odprte rane in se pripravijo na nove. Navsezadnje pri vsem tem verjetno ne gre le za posamezne predstave, temveč za način življenja.