Niso hoteli ženske

Monika Čolnik se je pred 25 leti odločila za poklic, v katerem takrat sploh niso hoteli žensk. Spominja se, da je bilo zelo težko priti zraven, čeprav jim je takrat primanjkovalo ljudi. A iskali so moškega. "Niti slišati niso hoteli za žensko.“ Vseeno so jo, takrat še študentko, povabili na pogovor. "Ne verjamem, da so bili fantje zadovoljni, želeli so si moškega sodelavca, ki bi bil vedno na razpolago, ki bi hodil na teren, ki bi bil suveren, ki bi delo, tudi nočno, opravljal enakovredno,“ pripoveduje Čolnikova. Bali so se, da bi kot ženska raje sedela za mikroskopom, njim pa bi ostalo 'umazano' delo. Kakor koli, prepričala jih je. Tako je danes specialistka za sodno medicino in vodja mrliškopregledne službe na Inštitutu za sodno medicino.

Čeprav opravlja za 'navadne' ljudi precej nenavaden poklic, delo s trupli nekako ni delo, ki bi si ga večina želela, pravi, da si je od vedno želela to početi. "Mene je zanimal kriminal, kriminalistika pa se mi je zdela suhoparna, to ni bilo to. Starši so bili sprva razočarani, saj so si najbrž predstavljali, da bom delala v kakšni ambulanti.“

'Smrt zame ni nekaj dokončnega'

"Smrt je za ostale konec, zame pa se takrat začne pot raziskovanja, ker želim ugotoviti, zakaj je nekdo umrl. Spoznavati, kako se po smrti stvari spreminjajo, kaj vse je mogoče po smrti še najti.“ Tudi prvi stik s truplom zanjo ni bila posebna izkušnja. "Mene je takrat najbolj skrbelo, da bom prva, ki po opravljeni obdukciji ne bom vedela, zaradi česa je nekdo umrl. Tega je bilo mene najbolj strah.“ Kot pravi, te službe ne čuti kot breme, niti je ne preganja, ko je doma. "Preganja me samo, če nečesa ne naredim tako dobro, kot sem si zamislila.“

Najtežje je smrt razložiti svojcem

Sama na smrt sicer ne gleda kot na nekaj dokončnega. Hudo pa je, ko je treba svojcem sporočiti, zakaj je do smrti prišlo. "Če takrat nisem najbolj zbrana, se me stvar lahko dotakne. Tako kot vsakega zdravnika. Jaz ne bi mogla biti onkolog, ker ne bi prenesla smrti pred svojimi očmi. Narediš vse, pa človek vseeno umre.“ Najbolj jo prizadene, ko gleda užaloščene svojce. "Najhuje je, ko gre za samomore. Ko matere sprašujejo, zakaj je njihov otrok to naredil, želijo odgovore, ki jih ne morem dati.“

Izostren vonj je lahko koristen

Delo obducenta je videti precej umazano, pričakovati je, da ga lahko opravlja zgolj nekdo, ki ima zelo močan želodec. Čolnikova pravi, da vse skupaj jemlje kot svoje delo in ne razmišlja o tem, da bi jo na primer motile vonjave. Pravi pa, da ima sicer izostren vonj, kar je lahko pri njenem delu zelo koristno. "Sem že zavohala, ko je šlo za primer zastrupitve, vonj po divjih mandeljnih. To so cianidi. Lahko je hudo nerodno, če te snovi, ki so bile uporabljene za samomor ali pa umor, med obdukcijo omamijo. To se lahko zgodi, saj pogosto nimamo nobene predhodne informacije in ne moremo ničesar predvideti.“ Zanimivo je, da jo zunaj službe vonjave zelo motijo. "Takoj opazim, če je prostor zatohel, ne grem rada na avtobus, ker me moti slab zrak. Moja mama se je vedno čudila, kako je mogoče, da delam v nemogočih pogojih za normalnega človeka, doma pa zavoham vse.“

Z obdukcijo se delo ne konča

Vsako jutro se s sodelavci sestanejo, dorečejo, kakšen bo delovni dan. Predebatirajo o zahtevnih primerih. "Delo je zelo raznoliko, saj gre tudi za umore, nesreče, tako da je dobro, da več ljudi sodeluje.“ Koliko bo obdukcij dnevno, je odvisno od dogajanja. Lahko jih je čez deset, lahko pet, šest, redko ni nobene. Takrat izkoristijo čas, da mikroskopsko pregledajo vzorce, ki jih med obdukcijo vzamejo. Šele na podlagi vseh dobljenih rezultatov zaključijo obdukcijo

Potem so tu še dežurstva. Takrat imajo terenske mrliške oglede. Pred vsakim začetkom dežurstva gredo na kremacijske preglede, saj se pred upepelitvijo sestavi komisija. Človeka pregledajo, vse mora biti nedvomno jasno, preden ga kremirajo. "Se je tudi že zgodilo, da smo ustavili kremacijo, ker se je izkazalo, da je šlo za kaznivo dejanje.“

Čolnikova je tudi izvedenka sodne medicine. To pomeni, da pri, na primer, prometnih nesrečah, umorih najprej opravi obdukcijo, nato mikroskopsko pregleda vsa odvzeta tkiva, preveri vse dobljene informacije in na koncu na sodišču poda mnenje o tem, zakaj je smrt nastopila.

Pritisk javnosti

Zanjo in njene sodelavce je, pravi Čolnikova, vsak primer enako pomemben in se ga lotijo z enako resnostjo, ne glede na to, ali je zanimanje javnosti veliko ali ne. Kadar gre za razvpite primere, si javnost želi kar najhitreje izvedeti, kaj se je zgodilo in predvsem, kdo je krivec. "Na nas to ne vpliva, ne reagiramo na zvonenje telefonov, na vprašanja odgovarjamo le na sodišču. Vsak primer jemljemo enako strokovno in na nas pritisk javnosti nima nobenega vpliva.“