Štirje pariški klošarji so za štiriindvajset ur postali udeleženci resničnostnega šova, in sicer tako, da so snemali vse dogajanje okoli sebe. Organizacija Samu Social jim je priskrbela posebna očala, na katera je bila nameščena kamera, in tako opremljeni so cel dan živeli svoje običajno klošarsko življenje. Projekt so imenovali V koži brezdomca.

Brezbrižnost boli

Dogajanje se začne okoli desete ure dopoldan. Gledalec se znajde skupaj z brezdomcem na ulici, počasi se spušča v žalostni svet ljudi brez bivališča. Posnetek prikazuje običajne, vsakodnevne težave klošarjev. Boli brezbrižnost mimoidočih, veliko je zgražanja. Zanje pa je dovolj en nasmeh ali nekaj besed, da se počutijo žive. Del njihovega vsakdana je prosjačenje, bodisi za denar bodisi za hrano ali zgolj cigareto. Dan je podoben prejšnjemu, monotonost ubija. Človek, ki nima doma, si mora vsak dan znova poiskati kraj za počitek, včasih prehoditi dolgo pot, da najde miren kotiček zase, od koder ga ne bodo nagnali.

Posnetek je prava uspešnica

Organizatorji akcije so prepričani, da je video najboljši način, s katerimi je mogoče javnosti nazorno prikazati, kako živijo brezdomci in kaj pomeni živeti na cesti. Tako je stran being-homeless.com postala že prava uspešnica. ''Opažamo, da običajno radovedneži pridejo na stran in si ogledajo le kratek del posnetka. Kasneje pa si vzamejo čas in pogledajo daljši del dogajanja," je povedala Veronique Sels, kreativni vodja v oglaševalski agenciji, ki je zadevo izpeljala.

Razume, kdor je sam izkusil

Končni izdelek ni niti reportaža niti dokumentarni film, predvsem se močno razlikuje od dosedanjih poskusov francoskih novinarjev, da bi osvetlili realnost iz življenja pariških brezdomcev. Do sedaj je bilo namreč mogoče videti posnetke, ki so jih pripravili v klošarje preoblečeni novinarji. Režiser Jean-Louis Saporito se ni nikoli strinjal s takšnim prikazovanjem življenja ljudi brez strehe nad glavo, saj je prepričan, da se na tak način poneveri resničnost. ''Preoblačenje je nesmiselno. Mogoče vam bo uspelo zaznati nekatere pomembne teme, a brez da bi na lastni koži izkusili strah pred prihodnostjo in bolečino ob izgubi vsega, kar ste imeli, ne boste našli resnice." Saporito je življenje nekega brezdomca opisal skozi spomine tistih, ki so ga poznali, preden je umrl.

Resnično življenje brezdomcev

Na spletni strani si lahko ogledate, kaj se je ob uri, ko vi gledate posnetek, dogajalo brezdomcem. Kadar se posnetka naveličate, ga ne morete kar zapustiti, saj se vam ob kliku na ikono za izhod izpiše napis: ''Žal ni tako enostavno zapustiti ulice!" S posnetkom so namreč želeli sporočiti, da se kaj hitro lahko zgodi, da pristanete na ulici, a veliko teže se je potem iz te situacije rešiti. Gledalec spozna tudi najbolj krute dogodke, kot so prepiri med brezdomci, do katerih nemalokrat pride zaradi popolnoma nepomembnih zadev. A običajno vse skupaj podžgejo nevarne mešanice alkohola. Eden od štirih klošarjev, ki beležijo dogajanje, je dvainštiridesetletni Manu, ki že 18 let živi na ulici. Dneve preživlja na postajališčih podzemne železnice, spi pa v avtomobilu. ''Posnetek prikazuje resnično življenje brezdomcev, mogoče manjkajo spori s policijo, ki nas odganja, tudi kadar ne motimo nikogar," pravi Manu. Naključje je hotelo, da je ravno ob nastanku posnetka osebje organizacije Samu Social stavkalo zaradi nizkih plač in slabih delovnih razmer, zaradi česar je pomč, ki jo nudijo, veliko slabša. Vodilni upajo, da bodo tudi s pomočjo posnetka ljudje postali bolj občutljivi na probmeatiko brezdomcev in več prispevali za njihovo delovanje.