V dobi prevlade interneta je lahko že vsaka hišna pomočnica pevka. Na lahkotno matrico posnamejo svoj glas in ga s pomočjo spleta ponudijo ljudem. Ti se pogosto zgražajo in na vse pretege kritizirajo njihov pogum, kajti o talentu v večini primerov res ne moremo govoriti.
Jaz sem sicer bolj slabo glasbeno podkovana, a na žalost mi je mati narava podarila malce posluha, s katerim ločim petje od kričanja in fušanja. Žalostna sem predvsem zaradi tega, ker me ušesa pogosto bolijo ob poslušanju naših lepotičk, ki se na vse pretege trudijo, da bi ugajale. Vendar pa trud še ni dovolj in prepevanje pod tušem ni isto, kot vaje solopetja pri kakšni profesionalni učiteljici.

Dihanje namesto petja

Nazadnje sem si ogledala videospot Sabine Mali, ki je zelo seksi. A ne razumem, zakaj se potem ne slači več in pozira fotografom, saj bi tako imela veliko več oboževalcev. Ne, ona se je odločila, da bo pevka. Pod njeno pesem so se sicer podpisali odlični slovenski avtorji, ki izkoristijo njen videz in ne glasu. Punca skozi celotno pesem le globoko diha in pesem bi bila lahko uspešnica le v kakšnem pornofilmu. Morda bi bilo dobro, če bi v pravila lepotnih izborov zapisali, da dekletom po končanem tekmovanju prepovedujejo prepevanje.

Vsak ima svoj okus

Med najpogosteje kritizirane pojoče lepotičke spada tudi postavna Sanja Grohar, ki se sicer trudi, da bi kritike prepričala v nasprotno. Jaz sem bila do njenega talenta dokaj ravnodušna, vse dokler nisem slišala njene skladbe Imam, kar imam. Ima dobro ritko, fotogeničen obraz, svetleče lase, vendar o glasu bi lahko razpravljali.
Pravo nasprotje pa je Nina Osenar, ki me je pozitivno presenetila s svojimi komadi. Bila sem prepričana, da je dobra le za pogledat, saj mi je njen smeh šel že od nekdaj na živce. Nisem pričakoval kaj dosti od njene glasbe, pa mi je tako z glasom kot besedili zaprla usta.
Tudi Rebeka Dremelj ni za v smeti, pa čeprav je njena glasba bolj primerna za na veselico. Vendar punca zelo veliko nastopa, kar pomeni, da si jo ljudje želijo videti v živo in uživati ob njenih nastopih. V medijih sem celo zasledila, da ima visoko ceno, torej dobro služi. Nenazdanje je prva misica, ki se je podala v glasbene vode in je orala ledino za ostala dekleta, ki pa se niti slučajno ne morejo približati njenemu uspehu.

Pevke, ki to niso!
In zdaj je na velika vrata glasbene scene potrkala še Tina Gaber. Že z njeno zmago na lepotnem tekmovanju sem bila osupla, kaj šele nad njenim pevskim podvigom. Ugotovila sem, da obstajajo tudi na ženski sceni posameznice, ki bi lahko pridobile sloves Damjana Murka.
Samo spomnimo se Sabine Remar, ki je posnela eno pesem, a je ženski trio še pred prvim nastopom razpadel. Govorila je, da bodo pokazale Sloveniji, kaj zmorejo, vendar je kaj hitro ugotovila, da iz te moke ne bo kruha. Raje se je vrnila na modne piste, namesto v Milanu pa se sprehaja po brveh Maribora. No, vsaj prva začetnica mesta je ista, pa čeprav je med njima več 100 kilometrov.
Morda pa je napočil čas, da se še sama prijavim na kakšen festival, podkupim kakšnega avtorja, da mi napiše zmagovalno skladbo in že se bom lahko razglasila za pevko. Na srečo še premorem zadostno mero samokritičnosti in bom raje še naprej prepevala pod tušem.