Vedno odzdravim ljudem, ki me prijazno pozdravijo. Ni mi pomembno, ali se mi zdi, da se jih od nekod spomnim, ali pa se mi ne sanja, kdo so. Tudi nasmehnem se. Lepše ženskam, ker so ženske, ker ne morem iz svoje kože in ker nikoli ne veš, zakaj so te pozdravile. Nič ni narobe, če so te s kom zamenjale. To morda pomeni, da si njen tip, in že si morda bližje izmenjavi telesnih snovi in sokov, po kateri vlada permanentno najmanj podzavestna želja, ki se v primernih okoliščinah hitro razraste v zavestno. Življenje je pestro, če si vedno v nizkem startu ...

Se me spomniš?

Velikokrat se ne konča s pozdravom in nasmehom. Pogovori z ljudmi, ki se pogovarjajo s teboj, kot se ne bi pogovarjali prvič, so lahko nerodni.
Sanja, miniaturna, vitka, dobrih trideset let stara črnolaska z zelo kratkimi lasmi in temnorjavimi, skoraj črnimi očmi (ne ravno moj tip ženske) se je pogovarjala z menoj, kot bi se že kdaj pogovarjala. In me dobro poznala. Zdaj vem, da je Sanja. Ko mi je pomahala in se mi nasmejala na vrtu gostilne, na katerem so čarobne dišale rdeče vrtnice, ki so me vedno omamljale in me navdajale z romantičnimi mislimi, nisem vedel, da je Sanja.

Če sem čisto odkrit, sem najprej mislil, da je pomahala in se nasmejala nekomu za menoj. Ker sem bil trdno prepričan, da jo vidim prvič v življenju, sem se ozrl nazaj in ker za menoj ni bilo nikogar, sem zaigral, da sem se samo pošalil, in ji pomahal nazaj. Z velikim nasmehom na obrazu. Potem pa odpiral usta v vprašanje "Kako se imaš?" Sanja mi je požugala s prstom nazaj, češ, poreden (ker sem pogledal nazaj) in nemo odgovorila: "Super. Pa ti Marči?" Vesel sem bil, da so črna sončna očala skrivala moj presenečen pogled. Do takrat sem mislil, da me je z nekom zamenjala. Z dvignjenim palcem sem ji odgovoril, da sem odlično. Kar sem bil. V dobri moški družbi smo govorili same neumnosti že najmanj eno uro. Sanja, ki je bila kljub miniaturnosti seksi kot vrag ali vražička, je s kazalcem pokazala k šanku in me tako lepo gledala. Kot me ne bi prvič lepo gledala. Prikimal sem, čeprav sem bil na trnih. Daj, spomni se, bimbo, jo poznaš ali ne? Nikjer v spominu je nisem našel. Nikjer. Tudi v arhivih s hitrimi enonočnimi ljubeznimi je ni bilo, je pa res, da v njih niso bile shranjene čisto vse. Nemogoče, sem pomislil, Sanje bi se spomnil, ko sem ji s pogledom sledil na poti k šanku. Te lepe čvrste ritke, ki so jo bolj površno pokrivale vroče hlačke, bi se gotovi spomnil. Pa se nisem.

Ne morem verjeti, da se ne spomniš mojega imena ...
"Dolgo je že od takrat, a ne?" je dejala, ko sem se ji pridružil pri šanku in me je na hitro poljubila na ustnice. Glas, ta glas! Seksi demimoorsko hripav. In naglas. Primorka je. Daj, misli, govedo moško, misli. Nisem mogel. Nič. "Res je, dolgo je ..." sem se strinjal, ona pa »phhh«, prhnila s sočnimi ustnicami.
"Ta tvoj božajoči glas. Phhh, Marči. Nikoli ga nisem pozabila," je dejala. "Ti imaš seksi glas. Demimoorski," sem dejal, ona pa se smejala."Tudi tega komplimenta nisem pozabila," se je sladko smejala. To mi ni povedalo nič več. Ženske rade slišijo, da imajo seksi glas kot Demi Moore. Nenadoma se je zresnila. “A daš očala dol’, prosim, rada bi videla tvoje oči,” je dejala. Tega sem se bal. Oči so vedno izdajalske. Ker govorijo resnico. Hitro jo je odkrila. “Džizs, Marči. Ti se me sploh ne spomniš. Pa fu… sva se kot norca,” je z grozo ugotovila dovolj glasno, da so se številni ljudje zazrli v naju. In potem vame. Vsaka publika ima rada dramo. Čakala je moj odziv.

“Seveda se te spomnim, kaj pa govoriš,” sem bil odločen. Zdaj so gledali njo.“Potem pa mi pa povej, kako mi je ime. Od kod sem. In kje sva se 'dala dol',” je bila jezna. Najbolj me je bolela groza v njenih očeh. Malo prej so žarele in se smejale, zdaj sta jih povsem zameglili razočaranje in vlaga. Ne, prosim, samo ne jokat’. “Imena se res ne spomnim. S Primorske si… a greva nekam drugam, prosim,” sem dejal, jo nežno prijel za roko in povedel za mizo v povsem praznem kotu gostilniškega vrta, kjer so rdeče vrtnice še bolj omamno dišale. Dolgo sem jo samo gledal. Lepa ženska, vendar res ne moj tip. “Lepa ženska si …”“Sanja sem,” je dejala na robu solz. “Oprosti … Sanja, res se te ne spomnim,” sem se odločil za resnico. “Ne morem verjet’… da se ne spomniš… Tudi jaz sem bila pijana, pa se vsega spomnim, kot bi se zgodilo včeraj … Piran … Terasa. Ne vem čigava. Gledala sva sončni zahod. Sesala sem ti ga, kot bi ga imel samo ti … Ti pa se me ne spomniš … Sama sem dvignila krilo in si slekla hlačke, da si me nasadil od zadaj … Nisem potrebovala predigre. Bila sem tako tvoja … V nekaj urah si me povsem obsedel … Kar koli bi lahko naredil z menoj … Poplavo sem imela med nogama, že ko si me poljubljal. Nikoli nisem pozabila tvojih poljubov. Ali tvojega kur …, ki je tako lepo, tako globoko ril po meni … Kako se ne spomniš? Ne morem verjeti, da si bil tako zadet … Nosil si me po terasi. Na kur … si me nosil. Zaljubila sem se vate … na prvi pogled, na prvi dotik, na prvi poljub, na prvi fu… Nič, čisto nič ti nisem pomenila. Niti nove zareze na kur… Ne morem verjet’,“ je govorila vse tišje, medtem ko so po njenih licih polzele solze.

Dobro me je potegnila
Nasmehnil sem se. Zelo dobro sem se spominjal Pirana, terase in divjega, norega seksa, ne pa tudi nje … Nisem se je mogel spomniti. “Zelo dobra igralka si. Si res Sanja?” sem dejal. Odkimala je. Tudi ona se je zdaj smejala. “Res. Naključje, kaj hočeš. Amaterska igralka sem. In tvoja zvesta bralka. Zgodba “Skoraj popolna tujka” je ena od tvojih najboljših zgodb. Na pamet jo znam. Je moja soimenjakinja resnična ženska? Sta se res dala dol’ na terasi samo dve uri po tistem, ko sta se spoznala? Ne morem verjet’, da se ženske tako hitro dajo dol’. Jaz ti ne bi nikoli dala tako hitro,” je govorila Melita. In se pohotno nasmehnila. Še isti večer je zgodbo zaigrala še enkrat. Fantastično! Jaz sem igral samega sebe. Ne v Piranu. Bil je predaleč. Teraso pa sva našla. In tako je nastala zgodba Skoraj popolna tujka, 2.del. Morebitni tretji del ali nastanek nadaljevanke ni odvisen samo od mene.