Življenje je šlo naprej, užival sem vonjave različnih marjetic, a njen vonj je ostajal in me dolgo vabil k sebi. Tudi v postelji. Največkrat v sanjah. Še nekaj let sem v jutrih po ljubezenski noči v očeh njenih naslednic tu in tam videl žalost, ki je napovedovala ne nepričakovane besede.
‘Kdo je Marjeta?’
Kdo je Marjeta? Marjeta je dekle z najbolj nepozabno, najbolj dišečo … marjetico.
‘Kam si mi ušel?’ bi bile besede, ki bi me zmotile v ljubezenskem arhivu.
Kam sem ušel? Sprehajal sem se po polju marjetic in se spominjal Marjete in njenega ritma, njenega plesnega gibanja, njenih napetih plesnih breskvastih drhtečih ritnic, njenih lepih dolgih plesnih nog …
Ko sem se, četrtošolec, zagledal vanjo, prvošolko, še ni imela šestnajst let, pa je bila že vsepovsod ženska. Hotela je biti plesalka. Ko mi je prvič dejala, da hodi k ritmiki, pojma nisem imel, kam hodi, videl in čutil pa sem ves ta ritem. Njen ritem. Ritem njenega čudovitega mladega telesa. Ritem v njeni. Ko sem jo prvič slekel in se s pogledi pasel po njenem golem telesu, mi je drhtelo vse. Oči, ustnice, roke, moškost, ki je planila pokonci … Prisežem. Bližal sem se osemnajstemu letu. Bil sem zaljubljen. Obsedla me je. Samo nanjo sem mislil. In na lepote njenega golega telesa.

Ko se moški zatreska, je lahko zelo hudo. Ko se zatreska v še ne šestnajstletno lepotico ženskih oblik, oblin in drže, je lahko zelo hudo. Posebno, če se bliža osemnajstemu letu starosti in bi, zaljubljen ali ne, seksal od jutra do … jutra. Od štirinajstega leta nisem bil brez dekleta. Tudi takrat, ko sem se zatreskal v Marjeto, sem imel dekle. Mislim, da je bila Irena. Ali morda Alenka. Ali … res se ne spomnim. Spomnim pa se, da so me večji del tretjega in četrtega letnika zanimale črtice. Ne tiste za brat’. Ko sem ugotovil, da me imajo dekleta rada, sem bil kot otrok v trgovini z igračami, ki bi najraje imel vse. Letal sem od cveta do cveta, ne da bi se zares naužil in navonjal marjetic, ki so zame odprle svoje liste. Potem pa sem se zagledal v rjavolaso, še ne šestnajstletno plešočo prvošolko. Na polju marjetic sem videl, čutil, vonjal, hotel samo eno. Neverjetno. Bila je skrivnostna ženska med otročjimi najstnicami, čeprav še ni imela šestnajst let.

Zaplesal sem okrog mlade plesalke in bil najsrečnejši moški sveta, ko sem jo prvič prijel za roko in prvič poljubil v parku pri gimnaziji. To je bil neskončen, strasten poljub, med katerim me je omamila s svojim edinstvenim omamnim vonjem, ki je za vedno ostal v meni. Moja sreča se je dramatično in hitro povečala, ko sva se na tretjem zmenku sprehajal na ljubljanskem gradu in sem brez najmanjšega odpora osvojil ne samo njeni zajetni dojki, ampak tudi njeno … marjetico. Umiral sem od sladkosti, ko so se moji prsti splazili v njene hlačke in v njeno mednožje, kjer jih je pričakala toplota in veliko vlage. In ne samo to. Zaplesala je na mojih prstih, ko so ti zaigrali na njen čarobni gumbek. Vse glasneje je dihala in vzdihovala in momljala in celo kriknila, ko ji je zelo hitro … prišlo. Tako hitro kot nobeni prej.
‘Hvala,’ je komaj slišno dejala. Odkril sem dragulj, sem pomislil, še preden me je hvaležno pogledala in mi brez besed odpela zadrgo. Trenutek pozneje sem spet slišal njeno globoko dihanje in se zagledal v njene široko odprte oči, zagledane v mojo moškost, medtem ko sta njeni roki odločno drseli po njej. Zagledana je bila zdaj v moje oči, zdaj v mojo moškost vse do konca …

Preveč rada ga ima

‘Ljubim te,’ je potem tiho dejala, čeprav še ni imela šestnajst let.
Ne morem reči, da sem se po dveh mesecih naveličal ‘sprehodov’, ki so se enako končali, vendar sem si je noro želel čisto gole, v postelji, in, po pravici povedano, sem vse bolj pogrešal seks. A vsakič, ko bi lahko šla k meni domov, je rekla ‘Ne še …’ Ko je končna šla k meni, mi je dejala, da se boji same sebe.
‘Preveč rada ga imam,’ je tiho dejala in pogledala v mojo zadrgo. Ko je bila končno gola v moji postelji, se je nisem mogel nagledati. Belina njene kože je bila v kričečem nasprotju s temnima bradavicama in še temnejšim vrtičkom med njenima nogama. Nenadoma se mi ni nikamor mudilo. Božal sem jo in poljubljal vsepovsod, vse dokler me ni premamil vonj njene marjetice. Vdihaval sem jo in božal in lizal in božal, ona pa je plesala s spodnjim delom telesa in doživljala orgazem za orgazmom.
‘Lahko zdaj jaz?’ je tiho dejala z velikim nasmehom na žarečem obrazu. Posesala mi ga je fanatično in vešče. Ne takrat ne pozneje se nisem upal vprašati, kako je mogoče, da je bila tako čudovita ljubimka, čeprav ni imela še niti šestnajst let. Še zdaj ne vem, ali je bila takrat deviška, vem pa, da nisem bil njen prvi. Vse drugo sva počela v moji postelji, samo seksala nisva. ‘Ne še, prosim,’ mi je šepetala. Razšla sva se nekaj mesecev pozneje, ker sem postajal vse bolj nestrpen in neučakan in ker sem končno seksal, ona pa je to izvedela in me zelo jezna zapustila, ker ‘mora biti njen moški samo njen’.

Zadnje besede

‘Nisi mogel počakati name …’ so bile njene zadnje besede. Potem sem jo izgubil. Sedem let po tem sva se srečala v tedanji znani ljubljanski diskoteki. Jaz sem se, po prekinitvi večletnega razmerja, spet sprehajal po polju marjetic. Letal od cveta do cveta. O njenih minulih letih nisem vedel ničesar. Sama ni govorila o njih. Jaz je nisem spraševal. Vedel pa sem, da si je ne želim nič manj, kot sem si je želel pred sedmimi leti. Zaplesala sva.
‘A ni škoda časa? K meni ne moreva,’ je dejala z drhtečim glasom po treh, štirih plesih. Pred diskoteko sva se poljubljala, kot minulih sedem let ne bi bilo. Komaj sva prestopila moj prag, sva planila drug po drugem kot sestradani živali. Res sva trgala oblačila drug z drugega. Golo sem jo dvignil v naročje, jo položil na posteljo, ji razkrečil in zvil nogi nazaj in ji ga odločno zasadil v mednožje, v katerem je imela poplavo, iz katere se je dvigal omamni vonj njene … marjetice.
‘Ja, to hočem, fu… me, fu… me, še, še, še …,’ je momljala in mi ritmično prihajala nasproti. Prvič se ji je telo napelo v lok in obstalo po manj kot minuti. V postelji po celonočnem ljubezenskem plesu sva dočakala jutro. Nikakor nisva mogla narazen, čeprav je ona morala – nisem spraševal zakaj in kam – oditi.
‘Zame si bil ustvarjen. Zakaj nisi mogel počakati … name?’ je dejala, preden se je s taksijem odpeljala v megleno jutro. Zakaj res? Zaradi druge marjetice. Kaj bi bilo, če bi … počakal? Bi se lahko sprehajal po polju marjetic, ne da bi tu in tam kakšno utrgal, čeprav nobena ne diši tako kot njena? Ne vem, vem pa, da greva še vedno težko narazen. Kadar sva skupaj.