Mnogo novejših britanskih študij je pokazalo, da stereotipi, da moški varajo, ženske pa ne, ne veljajo več. Isto potrjuje tudi psihiater Slavko Ziherl, ki pravi, da v svoji praksi srečuje vse več parov, ki so znašli v krizi ravno zaradi tega, ker je varala ženska. V sociološkem smislu je torej ženska postala bolj enakopravna moškemu. Še nekaj desetletij nazaj je v zahodni družbi veljalo nenapisano pravilo, da so žene za rojevanje potomstva, ljubice pa za divji, vroči seks. Varanje s strani moških je bilo družbeno precej sprejemljivo in žene so “skoke čez plot” nekako tolerirale. V moderni družbi je varanje pogosto tako z moške kot ženske strani, Dr. Bonnie Eaker avtor knjige Adultery, The Forgivable Sin (Varanje, greh, ki ga lahko oprostimo) trdi, da od desetih zakonov vsaj osem izkusi takšno ali drugačno obliko varanja, razpade pa se, posledično, vsaj pol zakonov.

Razlogi za varanje:

Dr. Slavko Ziherl pravi, da razlogi za varanje vedno temeljijo na nezadovoljstvu v partnerstu, ki ni samo nezadovoljstvo v spolnosti. “Zakonska postelja je fotokopirnica odnosa”, pravi psihiater “in pomanjkanje komunikacije med partnerjema vodi v monotonijo in dolgočasje." Marsikdaj se prevarani sploh ne zaveda kaj je bilo v zvezi narobe in se na prevaro odzove s presenečenjem, žalostjo in jezo.

Dr. Slavko Ziherl pravi, da je razlog za “skok čez plot” pogosto tudi v “krizi srednjih let”, ki ji v zadnjem času podlegajo tako moški kot tudi ženske. V določenem starostnem obdobju se ljudje začnejo zavedati dejstva, da se poslavljajo od mladosti, moški pa se pogosto začnejo soočati tudi z usihajočo se spolno močjo. Da si povrnejo samozavest, iščejo spolno potrditev v mlajši ženski, ženske pa pogosto pri mlajšemu ljubimcu iščejo potrditev, da so še vedno zapeljive in “greha vredne”.

Moški že zaradi biološke naravnanosti ne more ostati zvest, ker je po naravi “oplojevalec” Kaj pa ženska?

Veliko različnih bioloških teorij opravičuje moško nezvestobo s tem, da moški že po naravi hoče oploditi več samic, da si zagotovi preživetje potomcev in nadaljevanje svojih genov. Obstaja pa tudi malo manj znana teorija, da je na osnovi naravne selekcije tudi ženska podvržena promiskuitetnosti, o kateri je v britanskem časopisu “Observer” pisal urednik za zdravje Anthony Browne. Po omenjeni teoriji biologi verjamejo, da je tudi ženska podvržena “varanju”, ker s promiskuitetnostjo narastejo njene možnosti, da bo imela več zdravih otrok, ki bodo preživeli. Ta teorija je potrjena tudi z statistikami zmotnega očetovstva, skoraj vsak sedmi otrok ima namreč drugega očeta kot je napisan v njegovemu rojstnemu listu.

Obstajajo znanstveni dokazi, da tudi v živalskem kraljestvu mnoge vrste samic niso monogamne. Največ odgovorov glede ženske promiskuitete pa se, po trditvah profesorja evolucijske biologije, Tima Birkheada iz Sheffieldske univerze, skriva ravno v moških testisih. Večja kot so moda samca, več sperme proizvede, ker je količina sperme pomembna pri nadvladi nad spermo morebitnih tekmcev. Samice šimpanzev, naših najbližjih sorodnikov, so zelo promiskuitetno naravnane, samci pa imajo zelo velike testise. Po drugi strani pa so gorile po naravi precej zveste in imajo njihovi samci v primerjavi s šimpanzi majhne testise. Človeški samci imajo srednje velike testise, kar profesor Birkhead povezuje z zmerno promiskuitetno naravnanostjo ženske; torej ne tako promiskuitetna kot na primer šimpanozovka, vendar manj zvesta od gorile.

Ženska zvestoba je odvisna tudi od okoliščin

Z poligamnostjo si ženska lahko tudi zagotovi boljše okoliščine za svoje potomce. Na primer Inuiti iz Severne Amerike poznajo dvojno poroko, kjer se lahko par poroči z drugim parom in si s tem zagotovi skrbstvo nad otroci v primeru bolezni ali smrti. Po drugi strani pa je verjetnost večja, da ženska ne bo nezvesta svojemu partnerju, če bi s tem tvegala, da z otroci ostane sama, še posebej, če nima virov za preživljanje.

Varanje je lahko tudi dokaz nezrelosti

Dr. Slavko Ziherl pravi, da ljudje varajo tudi iz želje, da bi podoživeli strastno intenzivnost spolnosti v začetni fazi - v fazi zaljubljenosti. Fazo zaljubljenosti pa psihiatri označujejo kot stanje psihoze, lebdenje nad tlemi. Ljubezen naj bi bila nadaljevalni stadij zaljubljenosti, čeprav večina”zaljubljenosti” ne pride do stadija ljubezni. Najlažja pot za podoživljanje spolne intenzivnosti je torej zaljubljanje, v katerega pa iz resnih zvez, po mnjenju dr. Ziherla, ponavadi bežijo nezreli posamezniki. Ljubezen ima neke svoje vrednote, je zrela, ker nosi neko odgovornost. Namesto spuščanja v ljubezenske afere, dr. Ziherl svetuje, da se partnerja posvetita drug drugemu, odkrito spregovorita o svojih spolnih fantazijah in poskušata v medsebojno zvezo vnesti več žara, ki pa pride izključno z odkrito komunikacijo in spoštovanjem.

O tem lahko razpravljate tudi na našem forumu