Kdaj si prvič začutila, da se v tvojem telesu nekaj dogaja? Kakšni so bili znaki?

Počutila se nisem nič drugače, vendar mi je bila 'sumljiva' zatrdlina v dojki, za katero je sicer zdravnica trdila, da ni nič nevarna, pa vendar sem po tihem čutila, da ni tako.

Si kdaj prej razmišljala o tem, da bi te to lahko doletelo, sploh pri tej starosti?

Seveda ne, sploh ker velja takšna bolezen za bolezen starejših, vendar zdaj vidim, da to ne drži povsem.

Imate raka v družini?

Zbolela je babica ...

Kaj so bile tvoje prve misli, ko si izvedela diagnozo?

Nisem popolnoma dojela, prevzel me je splet neštetih misli, čudnih občutkov, ki se jih ne da opisati. Zdelo se mi je, kot da gledam film, ki se odvija pred mojimi oči, a jaz sem le gledalec.

Česa te je bilo najbolj strah?

Strah me je bilo neznanega. Nič nisem vedela o bolezni in o poteku zdravljenja. Le iz filmov, kjer pa bolezen in zdravljenje vedno prikazujejo precej dramatično in tragično.

Si se o tem s kom pogovarjala?

Z vsemi. Mislim, da je dobro, če tako težko breme, ki te naenkrat doleti, ne držiš le zase. Moraš ga sprostiti s pogovori. Ne vidim razloga, da bi to skrivala.

Od kje si črpala energijo med najbolj zahtevnim delom zdravljenja?

Močna volja, ki jo nosiš v sebi in podpora najbližjih sta ključna pri vseh boleznih. Zelo mi je pomagal moj Matjaž, ki je bil vedno ob meni, pri vsakem pregledu. Zdravljenje sem dojemala kot projekt, ki traja toliko in toliko in že delala načrte za naprej. Med slednjimi je bilo tudi to, da sem se želela fotografirati brez las in s svojo izkušnjo pomagati drugim.

Kako pa so tvoji znanci in prijatelji reagirali na tvojo bolezen?

No, tukaj mislim, da je odgovor jasen. Bile so tudi solze, a takoj za tem vzpodbudne besede. Že 'rak' je zelo usodna beseda, ki vsakega zmrazi. Menim, da bi morali spremeniti ime bolezni. Jaz raje uporabljam besedno zvezo 'spremenjene celice'.

Kako bi rekla, da se ti je spremenilo življenje po tej izkušnji?

Vsaka podobna izkušnja te na nek način spremeni. Dojameš, da nikoli zares ne veš, kaj te čaka za naslednjim vogalom in da moraš do tega vogala kar se da uživati, početi stvari, ki te veselijo, znati moraš odpuščati, biti v družbi prijetnih ljudi, sprejeti slabo, biti prijazen do vseh živih bitij, saj je življenje res čarobno. Ogromno se naučiš in razmišljaš. Hočeš postati boljša oseba – zase.

Kaj bi svetovala ženskam, ki to berejo in si mislijo, da se njim to ne more zgoditi?

Pozorne naj bodo na spremembe, ki jih opazijo na sebi ali v sebi – leta niso pravilo! Sploh pa zaupati svoji intuiciji, ki jo ženske včasih premalo upoštevamo.

Po izkušnji z rakom nadaljuješ boj z njim kot ambasadorka pri Europa Donna. Kako to, da si se odločila za to?

Že zdravniki, s katerimi sem imela stike, so mi svetovali včlanitev v društvo, tudi zato, ker so videli mojo pozitivno naravnanost pri celotnem 'projektu' in verjeli, da bi lahko s svojimi nasveti in izkušnjami pomagala marsikateri ženski, ki zdravljenje ne jemlje tako zlahka. Drugače pa je v meni vedno bila nota dobrodelnosti, saj mi to daje dober občutek in motivacijo za naprej.