Norčevali so se, da je debela

"Stara sem bila 16 let in čeprav sem bila povsem normalna punca, so se domači fantje norčevali, da imam preveč kilogramov. Bila sem tipična najstnica, nesamozavestna in nisem potrebovala prav veliko, da so se pojavili kompleksi manjvrednosti, ki sem jih začela reševati z dietami, z jogurti in jabolki. Ko pa to ni bilo dovolj, sem preprosto nehala jesti. Hotela sem shujšati za vsako ceno. Takrat sem tehtala 54 kilogramov," se svojih najstniških let spominja Mirjana, ki se takrat zagotovo ni zavedala, da vstopa v pekel anoreksije. Postala je dobesedno obsedena s hujšanjem: "Sedela sem s starši za mizo, moji obroki so bili izredno majhni, kljub temu sem takoj po obedu odbrzela v stranišče in vso hrano izbruhala."

Kmalu je tudi že tako majhne obroke še zmanjšala, kilogrami pa so dobesedno kopneli. Ko je dopolnila 21 let, se je preselila v Zagreb, kjer se je zaposlila v bolnišnici in njena bolezen je že dodobra napredovala. Dnevno je zaužila zgolj eno jabolko in jogurt. "V bolnišnici sem delala 22 let, svoje delo sem imela zelo rada, prav tako kolege. Čeprav sem bila medicinska sestra, sem bila prepričana, da nimam težav z zdravjem. Da imam anoreksijo, sem prvič slišala šele od kolegov, ki so bili zaskrbljeni zame. Začeli so me zdraviti in do svojega 25. leta sem si nekako opomogla," je povedala Mirjana. Zdravila se je dve leti, nato je spoznala svojega moža. Srečala sta se povsem naključno na vhodu na oddelek v bolnišnici, kjer je delala. In kmalu jima je bilo jasno, da gre za veliko ljubezen.

Bila je spet srečna, nato pa ...

Soprogu je odkrito povedala prav vse o svojih zdravstvenih težavah, prepričana, da je anoreksija del njene preteklosti. Po hormonski terapiji je spet dobila menstruacijo in rodila Darija in Vedrana. Bila je srečna in verjela je, da so se ji uresničile sanje. Prepričana je bila, da ji nič ne more uničiti družinske idile in mirnega družinskega življenja, a se je motila. Zahrbtna bolezen se je znova pojavila. "Zgodilo se je pred devetimi leti. Dobila sem virozo, zaradi katere sem bruhala in imela drisko. Ko je viroza minila, moje telo preprosto ni več sprejemalo hrane." Bolezen je vplivala na Mirjanino delo, vsak dan ji je bilo huje. "Bolnici sem skušala zamenjati posteljnino in čim sem se nagnila nad posteljo, sem izbruhala kavo, ki sem jo spila pred tem. Zelo me je bilo sram, pa sem nehala jesti, da ne bi bruhala." Zdravniki na oddelku, kjer je delala, so kmalu ugotovili, da se je bolezen vrnila in znova se je začelo zdravljenje. Kot da ne bi bilo dovolj, je pred letom dobila zastrupitev krvi: "Zdaj me hranijo v bolnišnici skozi žilo na vratu in preponi, moja največja želja pa je, da bi lahko nekaj pojedla in hrane ne bi izbruhala."

Stigmatizirana

Mirjano pa ni prizadela le bolezen, temveč tudi ljudje. "Nekateri ne razumejo in so prepričani, da sem sama kriva za svojo bolezen. Posmehujejo se mi ali pa me obtožujejo, vendar si tudi v snu ne morejo misliti, kako zelo se mučim. Nad boleznijo nimam nadzora," je priznala Mirjana, ki so ji največja opora prav sinovi in mož. Kot pravi, bi bilo brez njih vse še veliko težje. Na začetku jih sicer ni želela obremenjevati s svojo boleznijo, vendar se temu ni mogla več izogniti.

Moji dve imeni

Usoda se je kruto poigrala z Mirjano, pred poldrugim letom je zvedela, da ima tumor na možganih. "Operirali so me, zadnje preiskave pa so pokazale, da se je bolezen vrnila. Mislim, da zame ni več prihodnosti. Nimam več moči, da bi se borila." Mirjana želi s svojo življenjsko zgodbo predvsem opozoriti javnost na anoreksijo in bulimijo in na dejstvo, da so ljudje, ki so žrtev teh dveh bolezni pogosto stigmatizirani. Zato je napisala knjigo z naslovom Moji dve imeni. Eno je Mirjana, drugo anoreksija. Njena knjiga pa ima eno in edino sporočilo: "Imejte radi svoje telo, saj ste edinstveni. Če na svoji poti zaidete, vedite, da niste sami!"