Bilo je novo leto, 1. 1. 2019, ko sem naredila test nosečnosti, saj sva se s partnerjem trudila spočeti drugega otoka. In tisti dan zagledam plusek. Vsa srečna takoj povem partnerju in oba sva bila presrečna, da nama je uspelo, da bo Liam dobil bratca ali sestrico. Komaj sem čakala na prvi pregled in da ginekologinja potrdi nosečnost. Vse je potekalo super in vsi smo se že veselili novega družinskega člana. Presrečna sem bila, ko sem izvedela, da se nam bo pridružil še en fantek.

In potem je prišel dan, ko sem morala na morfologijo, da vidimo, ali je z mojim fantkom vse v redu. Takrat pa ginekologinja pove, da ne vidi v redu srčka, ampak da je vse ok. Me bo pa iz preventive poslala v porodnišnico na še eno morfologijo. Malo v dvomih, ampak še vedno pozitivna, da pa mogoče ni nič narobe, sem odšla domov ter se naročila v porodnišnici na pregled. In potem je prišel dan, dan, ki ga ne bom pozabila nikdar v življenju. V porodnišnici je ginekologinja gledala organe, vse je bilo ok, dokler ni prišla do srčka. Gleda in gleda, ne reče niti besede. V tistem trenutku sem vedela, da nekaj ni v redu in solze so začele teči po licih. Rekla je, da bo poklicala še enega ginekologa na posvet. Jaz pa še vedno nisem vedela, kaj se dogaja.

Pride me pogledat, takrat pa kot strela z jasnega. "Žal nam je, ampak vidna je napaka na srčku. Vsa panična kličem partnerja, da mu povem, on me tolaži, da bo vse ok in da mogoče pa le ni tako hudo. Ampak jaz sem vedela, da so nama skupni dnevi šteti. Čakali so me pregledi v Celju in Ljubljani, kjer so mi povedali, da se bom morala posloviti od svojega fantka. Svet se mi je podrl. Tri tedne čakanja na potrditve komisije, da se lahko izvede umetna prekinitev nosečnosti, trije tedni, ki so se mi zdeli kot večnost.

Vedno, ko sem ga čutila, bi se drla od žalosti, tako je bolelo. Bolelo je, ker sem vedela, da bom jaz tista, ki bom morala reči, naj ustavijo srce, naj mi ga vzamejo. Prišel je dan, ko sem šla v Ljubljano. In začela se je vsa ta ceremonija ... In potem dan, dan, ko sem te prvič in zadnjič držala v rokah. Tako si bil podoben svojemu bratcu. Še danes ne morem verjeti, da te ni in da te nikoli več ne bo ob meni. Res je, da imam doma zdravega otroka, ampak moj Leon mi bo vedno manjkal.