Že kot najstnici mi je bilo rečeno, da po vsej verjetno ne bom mogla imeti otrok po naravni poti. In točno to se je zgodilo. Ko sva se s fantom, sedaj možem, odločila, da sva pripravljena na družino, se je zalomilo in tako sva začela najino kalvarijo, da bi le dobila otročka. Začela sva obiskovati ambulanto za zdravljenje neplodnosti in seveda sva upala, da nama uspe že v prvo. Moja diagnoza so bili policistični jajčniki. Najprej smo poskušali po naravni poti, vendar plusa ni bilo in tako sem šla na prvo izventelesno oploditev. Oba v pričakovanju, da sedaj pa bo ... Vendar na žalost ni bilo. A nisva obupala. Približno 6 let sva obiskovala ambulanto in v teh 6 letih sem dala skozi šest celih postopkov in enega zamrznjenčka.

V teh letih sva že skoraj obupala in se skoraj razšla, saj je vse to zelo vplivalo na naju. Pred zadnjim postopkom sva se usedla, ker nisva več vedela, kako naprej. Ali se je smiselno še boriti. V meni je vrela žalost, saj sem vedela, da sem jaz tista, ki ne more imeti otrok, da sem jaz tista, ki svojemu partnerju ne more dati družine. On je vsa ta leta bil potrpežljiv, me bodril in mi zagotavljal, da tudi če ne bova imela otrok, ne bo nič narobe. Da očitno nama je namenjeno nekaj drugega. Naj pustiva času čas.

In tako je prišel mesec avgust. V takšnem času se oprijemaš vsake bilke, ki ti daje upanje in ko sem prebrala v horoskopu 'prihaja nekaj novega za vas, ali selitev ali nosečnost', sem poslala sporočilo sestri v ambulanto in ji napisala, da sem pripravljena na šesti postopek. In se je začelo. V tem času sem po približno 10 letih spet dobila menstruacijo, s katero sem šla v postopek in ki me je navdajala z novim upanjem. Spet tabletke, injekcije in dan za punkcijo. Po treh dneg sem šla na transfer. Bil je mesec oktober leta 2014. Izvedela sem, da sta se oplodili dve jajčeci in da mi bodo vstavili oba zarodka. Super. Zadaj pa me je še vedno grizlo, kaj pa, če sedaj spet ne bo. Kaj bom potem?

Bila sva pripravljena na posvojitev. Potem pa končno pride dan, ko sem odšla na krvni test in glej ga zlomka. Test je bil pozitiven. Prvič po šestih letih. Bila sem noseča. To je to. Ponovno čakanje 14 dni na ultrazvok. In ko sva prišla z možem tja, nama je zdravnica rekla: "To pa je nosečnost. Dva sta!"  Moja prva reakcija je bila: "Kaaaaj? Vi to resno!?"

Še danes se spomnim občtuka, ko sva zapustila ambulanto. Neprecenljivo. In ja, danes najino življenje osrečujeta dva nadobudna 5-letnika. Fantek in punčka. In res je, kar pravijo. Vse je zapisano v zvezdah. Nikoli, nikoli ne obupajte nad situacijami v življenju. Upam, da s to zgodbo komu vlijem upanje.