Sledila je operacija

Po laparaskopiji sem preživela v bolnišnici še 14 dni. 14 najbolj groznih dni. Dni negotovosti, obupa … Bila sem boj sama s sabo. Prepričevala sem se, da bo kmalu vse v redu. A že naslednji trenutek so me spet obšle zle misli. Kaj pa če ... umrem? Tumorski marker je takrat presegal 10 tisoč enot. Bolezen je bila že precej razširjena. Tisti, ki je dal to skozi, ve,  kako hudo je bilo, saj normalni tumorski marker znaša od 0 do 35 enot.

Treba bo na kemoterapije!

Hudo ... O kemoterapiji sem do takrat vedela zelo malo, pravzaprav nič. Vedela sem le to, da me čakajo nič kaj prijetni meseci. Po treh tednih sem bila že na prvi kemoterapiji. In tisti dan se je v meni nekaj zgodilo. Obšla me je moč, ki je ne znam opisati. Takrat sem na glas rekla: ''Ti mene ne boš uničil. Jaz bom tebe!'' In tako se je začelo. Vsake tri tedne v Ljubljano na Onkološki inštitut na kemoterapijo. Prenašala sem jih zelo dobro. Nobenih slabosti. Mogoče malo utrujenosti, drugega pa res ni bilo. In seveda se je z vsako kemoterapijo povečala tudi želja po življenju. Z vsakim dnem sem bila močnejša. Počela sem vse, kar me je osrečevalo. Začenjala sem živeti. Živeti tako, kot bi morala že zdavnaj.

Čeprav sem bila pripravljena na to, me je, ko se je zgodilo, popolnoma potrlo. Zlomilo me je, ko mi je v rokah ostal prvi šop las. Sestra je bila ob meni in obe sva jokali. Ni bilo druge kot obriti celo glavo. In sem jo. Ker si brez las nikakor nisem bila všeč, sem si omislila lasuljo. Izpadle so mi tudi trepalnice in obrvi. Z malo make-upa se je dalo vse malce zakriti. Navadila sem se živeti s tem. Po četrti kemoterapiji je sledila operacija. Tumor je popolnoma izginil. Uničile so ga že štiri kemoterapije. Okrevala sem hitro in po 14 dneh sem že nadaljevala s kemoterapijami. Še štiri sem prejela in v maju 2010 je bilo vsega konec. Zmagala sem!

Nepopisna sreča!

Poletje je bilo pred vrati. In jaz zdrava. Kmalu so mi začeli laski rasti. Lasulje nisem potrebovala več. Večkrat med zdravljenjem sem se zavedala, da bo treba v življenju marsikaj spremeniti. Začela sem delati na sebi. Stvari, za katere sem se včasih sekirala, so mi postale nepomembne. Začela sem živeti zase. Začela sem imeti rada samo sebe. Nekateri prijatelji so ostali, nekateri pač ne. Prišli so tudi novi. In ti ostajajo z mano še danes. Žal pa se je po šestih mesecih bolezen ponovila. Tumorski marker je zopet porasel. Prav tako je na ginekološkem pregledu zdravnica zatipala nekaj, kar ji ni bilo všeč, mene je tisto nekaj zelo zabolelo, ko se ga je dotaknila. Naročila me je na PET/CT preiskavo.

Ponovilo se je

Spet sem bila tam z upanjem na najboljše. Spet sem bila tam, med ljudmi, ki so zaznamovali moje življenje. Žal se ni izteklo najboljše ... Po telefonskem pogovoru z zdravnico sem se zavedala, da je bolezen zopet tu ... na črevesju in na več koncih v trebušni votlini. Spet sem se podala v boj. Vedela sem, kaj me čaka … Predstavili so mi operacijo HIPEC. Jaz ne bi bila jaz,če si ne bi na internetu poiskala vse o tej operaciji. Zgrozila sem se ob pogledu na slike, z grozo v očeh brala o tem. Od vsega hudega sem dobila vročino, zato so morali operacijo prestaviti. Ponoči sem se zbujala vsa prepotena, v temi panično iskala luč, sanjala nemogoče stvari, zbujala se še bolj prestrašena. A ni bilo druge, kot se zopet sprijazniti s tem in se boriti. Prestala sem operacijo brez zapletov. In brez kolostome. Po enem tednu na intenzivni negi so me premestili na pooperativni oddelek. Lepo sem okrevala, predvsem pa zelo hitro, kar je marsikaterega zdravnika čudilo, hkrati pa razveseljevalo dejstvo, da so svoje delo opravili več kot dobro. Po dobrih treh tednih bivanja na OI sem odšla domov.

Po kontroli so se odločili, da bi zopet startali s kemoterapijo. Zdravnica mi je predstavila kombinacijo zdravil in mi med drugim povedala tudi to, da tokrat pa laski ne bodo izpadli. Oddahnila sem si, pa čeprav so lasje ob vsem tem še najmanj pomembni. A tokrat so bili drugi stranski učinki. Bruhanje in slabosti tudi po pet dni in več. Ker pa je tumorski marker padel na normalno raven, se je zdravnica odločila, da zaključiva z zdravljenjem. Tako sem avgusta 2011 znova zmagala. Želja po življenju me je gnala naprej. Veselila sem se vsak dan posebej. Spoznavala sem nove ljudi, nove kraje in bila srečna ... dokler ... Po prvi kontroli sem po skoraj dveh mesecih prejela pismo svoje zdravnice, da ker je bil tumorski marker ob zadnji kontroli nekoliko povišan, bi bilo smiselno ponoviti PET/CT preiskavo. KAAAAAAJ???

Pa saj to ne more biti res!

Najprej mi ni bilo jasno, zakaj je toliko časa čakala, da me o tem obvesti ... Ni mi hotela pokvariti božičnih praznikov! O tem bi lahko razpravljala v nedogled, a ni primeren ne čas in ne kraj. Nekaj dni, preden sem dobila pošto z onkološkega, sem na trebuhu zatipala bulico. Ravno tam, kjer se konča rez od zadnje operacije. Tolažili so me, da je mogoče kak ostanek od operacije, a je PET/CT pokazal, da je bolezen res zopet tu ...  Preklela sem vse. Pa kaj hudiča sem slabega naredila, da me življenje tako preizkuša? Kdaj bo konec te kalvarije?! Spet kemoterapije ...Tokrat so mi v višino ključnice v podkožje vstavili vensko valvulo, preko katere dobivam kemoterapijo. Tudi tokrat mi niso izpadli lasje. Počutje je dobro. Za mano je že devet terapij, a zdravljenje še ni končano. Tokrat gre bolj za trdovratno zadevo. Jaz še vedno polna optimizma grem dalje.

Borim se

Ne zmanjka mi dobre volje, saj sem se nekako že navadila živeti s tem. Sprijaznila sem se, da je to pač del mojega življenja. In vidim, da prej kot se sprijazniš, lažje je. Moj dan se začne z nasmehom in dobro voljo. Življenje je prekratko, da bi se zbujala z obžalovanjem. Rada imam ljudi, ki se do mene vedejo s spoštovanjem. Pozabila sem na tiste, ki tega niso počeli. Nikogar ni, ki bi mi to vzel. Borim se in borila se bom do konca. Toliko vsega še moram doživeti, toliko sveta še videti. Kaj bo družina brez mene? Sorodniki? In na koncu, kaj bodo prijatelji brez mene? Kmalu bom postala teta in te sreče mi bolezen ne bo vzela. Za konec pa: ''Zavedajmo se lepih stvari v življenju, ne glede na to, kako majhne so!''