To je bil za Jasno izredno hud udarec, saj se je morala oddaljiti od edine osebe, ki ji je v življenju pomenila največ. A usoda je vzela vajeti v svoje roke. Nana je v prometni nesreči izgubila moža in ostala sama s sinom, ki pa se je kmalu zatem poročil. Tako je na številna prigovarjanja pristala na to, da je Jasno v Sloveniji obiskala vsaj enkrat na mesec. To sicer ni bilo isto kot prej, vendar pa je zadostovalo, da sta se pomenili o vsem, kar se jima je v času, ko se nista videli, zgodilo. Vsak teden sta se obvezno slišali tudi po telefonu in ostali v tesnih stikih. Ko je bila Jasna stara 14 let in sta z Nano kot običajno govorili po telefonu, ji je ta zaupala, da je popolnoma sesuta, saj se njen sin ločuje od žene, ki mu namerava pobrati celotno premoženje ter vzeti oba otroka. Bila je zelo prizadeta in žalostna, zato ji je Jasna z besedami poskušala vliti poguma, kot ga je ona njej že neštetokrat prej. Vendarle se je odvil najbolj črn scenarij: sin je po ločitvi ostal brez vsega, bivša snaha pa je dobila popolno skrbništvo nad obema otrokoma. To je Nano popolnoma sesulo. Čeprav je solze poskušala skriti, je bilo jasno, da velikokrat joče in se ne more sprijazniti s kruto usodo, ki jo je še enkrat več hudo udarila po duši.

Neizmerna žalost je pustila hude posledice. Nani so namreč odkrili raka na maternici, ki naj bi bil med drugim posledica hudih čustvenih šokov v preteklosti. Jasna je vedela, da bo vso energijo usmerila v to, da ozdravi, da si opomore. Tako je tudi bilo, a žal je bila bolezen odkrita prepozno. Kirurgi so ji sicer odstranili rakave celice in maternico, a so se te že razširile na druge organe. S kemoterapijami so ji življenje zgolj podaljšali, ona pa je (tako kot Jasna) živela v prepričanju, da je ozdravljena. Zato sta se spet smejali, zbijali šale na račun Nanine plešavosti in zgledalo je, da bo vse tako kot prej. Dokler niso minila tri leta. Nekega večera je zazvonil telefon. Klical je Nanin sin in Jasni povedal, da se je njeno zdravstveno stanje poslabšalo in da so zdravniki rekli, da ima še največ mesec dni življenja. Obnemela je in izpustila slušalko. Ni mogla verjeti, da so ji vsi lagali in ji niso odkrito govorili o Naninem stanju. To prikrivanje Jasna še danes svojim staršem zelo zameri. Nano so nato prepeljali na ponovne kemoterapije, a je bilo njeno telo že preveč izčrpano, da bi jih lahko prestala. Nehala je jesti in govoriti. Jasna je hotela k njej, saj je vedela, da jo bo razumela tudi brez besednega komuniciranja. A ji starši tega niso pustili. Bila je še mladoletna in ni mogla sama na pot. Pravi, da so bili to najbolj mučni trenutki v življenju. Vedela je, da je najbrž ena redkih, če ne celo edina, ki bi je bila Nana tudi v zelo šibkem stanju zelo vesela. Po dveh tednih je izgubila svoj boj.

Po tem dogodku se je Jasnin svet sesul. Izgubila je namreč edino mamo in edinega očeta, ki ga je kdaj poznala, saj je staršema dober posel pomenil več kot lasten otrok in tako je bila Nana edini človek, ki se je ukvarjal z njo, jo vzgajal in ji delil nasvete za življenje. Čutila je, da je postala sirota in to jo je izredno žalostilo. Vedela je sicer, da je Nana na varnem, da ji nikoli več ne bo treba trpeti, kar jo je tolažilo, a ostala je popolnoma sama. Vsi so ji govorili, da si bo sčasoma opomogla, sama pa se je počutila vedno huje. Ker ni imela zaupnika, je vse, kar jo je težilo, tiščala v sebi in se distancirala od ostalega sveta. To se ji je hitro maščevalo. Ker je že od rane mladosti imela probleme z migreno, je morala večkrat na pregled glave. Na enem od teh pregledov so ugotovili nepravilnosti. Diagnoza: tumor na malih možganih. V trenutku, ko je zdravnik Jasni to povedal, se ji je pred očmi odvrtela zgodba, ki jo je doživela Nana. Hotela se je vdati v usodo in se že skoraj sprijaznila, da je to pač to, kar bo doprinesla temu svetu: NIČ. Bila je jezna, da ji ne bo usojeno se poročiti, imeti otroke in si ustvariti družino, ki bi bila popolno nasprotje tiste, v kateri je odraščala. A spomnila se je, da je Nana nekoč rekla, da obe spadata v skupino hrabrih, ki nikoli ne klonejo, pa naj jih življenje še tako močno pretepa. V istem trenutku se je Jasna odločila, da bo storila vse, kar je v njeni moči, da ozdravi.

Zdravnika je takoj prosila, naj bo vedno iskren do nje in naj ji pove resnico, četudi bo zelo boleča. Strinjal se je in zagotovil, da ni prepozno, saj je bila cista odkrita v prvem stadiju in se celice še niso razširile po telesu. Povedal ji je da bo najverjetneje potrebna operacija, a ji hkrati namignil, da obstaja terapija, pri kateri v njenem primeru lahko pride v poštev samo disciplinirano zdravljenje, a ga izvajajo zgolj v Švici in ga je potrebno posebej plačati. Odločila se je, da bo plačala, kolikor bo potrebno, pa čeprav bo potem to morala odplačevati vse življenje. S starši se je dogovorila, da so prispevali večino denarja, ki jim ga sedaj vrača po obrokih. Zdravljenje je bilo dolgotrajno in mučno. Jasna je ostala brez las, postala bledolična in se po vsaki terapiji soočala s hudimi slabostmi. Na srečo so bili ob njej ljudje, ki jih je v tistem trenutku označila za prave prijatelje – to so še danes in bodo verjetno tudi ostali.

Z veliko poguma in zelo močno voljo do življenja ji je uspelo. Izvidi so bili vse boljši in z Jasninim napredkom so bili zadovoljni tudi zdravniki. Ko ni bila v bolnišnici, se je počutila osamljeno in se zapirala vase, zato ji je medicinski tehnik v švicarski bolnišnici predlagal, naj poskusi terapijo z živalmi. Sicer precej skeptična si je nazadnje dejala, da škoditi vendarle ne more in zato staršem predlagala, da kupijo psa, ki bo zdresiran za tovrstne terapije. Povedali so ji, da v to ne verjamejo, a na njena nenehna prigovarjanja sta vendarle kupila nemškega ovčarja in ga dala zdresirati. Jasna pravi, da sicer ne ve, kako, a je delovalo. S psom sta si začela deliti dobro in slabo. Jasna je začela skrbeti zanj, on pa ji je vračal z naklonjenostjo, tolažbo in pristno živalsko ljubeznijo. Čutil je njeno žalost, brez da bi mu to pokazala ter ji položil svojo glavo v naročje ali jo tolažljivo obliznil po licu. In prav to ji je, poleg spomina in besed Nane, vlivalo energijo vsakič, ko je mislila, da ne bo zmogla, ko je bila popolnoma strta.

'Zaenkrat' zdrava

Po dveh letih zdravljenja in terapij so zdravniki Jasni povedali, da tumorja ni več in da je zaenkrat ozdravljena. Zmotil jo je 'zaenkrat', a so jo hitro pomirili, da so tisti, ki so raka ali tumor že imeli, tudi pozneje temu bolj izpostavljeni. Sedaj redno hodi na kontrolne preglede in se (kolikor lahko) drži vseh navodil, ki jih dobi. Pravi, da je zelo hvaležna staršem za denarno pomoč, vendarle pa jih, če bi se ji to zgodilo danes, ne bi več prosila zanjo, ker ji vedno znova očitajo, koliko so morali zapraviti zanjo. Jasna je prepričana, da bi se tudi brez tega denarja borila kot levinja, saj to dolguje osebi, ki je vedno verjela vanjo. Po bolezni se je vpisala na študij, diplomirala in sedaj je na magisteriju. Že od 15. leta dela in služi lasten denar, čeprav to zahteva veliko odrekanj in neprespanih noči. „Rak od ženske zahteva, da se bori in ko se tega enkrat navadiš, se boriš za vsako stvar v življenju,“ pravi Jasna. Spoznala je moškega, ki mu lahko zaupa in je poln ljubezni. Veliko govorita o prihodnosti in se veselita vsakega dne, ki jima je podarjen. Kaj bo še prineslo življenje, ne vesta. „Saj bo,“ se nasmehne Jasna in veselo odhiti v nov dan.