'KOLIKO SI PA TI STARA?'

A si slišala, kaj me je vprašal? Groza. Kakšen je. Tega se pa ja ne sprašuje. Paziš kaj govoriš, paziš kaj poveš, iščeš napake v vsem, kar te nekdo vpraša. To pa ja ni vprašanje. To se ne spodobi. Kmet. Ah, ja. A misliš, da ma traktor?

Ne razumem. Pa saj vidi, kako zgledaš, madona! Zakaj je treba zaradi let lagat. Ali je to res tako pomembno? Zagotovo razmišlja o tem, kako (zelo) si plodna. Ob tem, ko te prvič vidi. Res. Že berem misli ... Tale pa ne bo še za tri otroke. A res?! Ali še česa ne razumem. Tega, da imamo ponoči z večernim mejkapom zalepljene vse gube? Da bo zjutraj vse padlo dol tako kot takrat, ko popusti botoks? Da se obnašamo letom primerno?

Če je kakršna koli korelacija med leti in tem, zakaj se nekdo s tabo ne bi pogovarjal, ker si jih šteješ malce več, tega tudi ne želim razumeti. Zame je to butast izgovor in nepotrebno mašilo. Z obeh strani. Pa v bistvu, kako nezanimiv pa mora biti dialog, da se začne (in konča) s tem, koliko je nekdo star.

Zadnjič me je prijatelj vprašal, kaj razmišljajo ženske. Moj instinktiven odgovor, ki mi je odletel v milisekundi, je bil: NIČ. Pa sem potem še malce razmislila ...

ŠE VEČ. FLOSKUL.

Posledično vzročno za tem, koliko sem stara, ponavadi sledi vprašanje: 'Kako pa to, da še nimaš otrok?' Zakaj pa bi jih morala imeti? Ker sem čez 30? Najprej vzrok? Potem posledica? Ravno obratno? Je vzročno posledično?

Nimam. Ker jih pač (še) nimam. Ker me to ne definira. Včasih ta pogovor potem izvodeni, so pa trenutki, ko se temu ne morem izogniti. Predvsem takrat, ko sem v družbi vseh tistih, ki pa jih že imajo. Takrat pa ...

Marsikaj razumem. Marsičesa sem vajena. Marsikdaj raje utihnem. Ne bom pa več tiho ob očitnih nebulozah, ki jih poslušam.

Na živce mi grejo komentarji tipa, ti ne razumeš, ti se ne znaš prilagajati. Ti nimaš otrok! Nikoli nisem rekla, da je moje pojmovanje česar koli klasično, ampak v mojem osrednjem živčnem centru je med nekaterimi pojmi ogromna razlika. Prilagajanje ali podrejanje? Nikoli ni pravi čas za otroka ali dajmo še enega, zato da bomo potem imeli naslednje dve leti kaj za početi. Skupaj.

Ne delam se norca. Nisem groba. Nisem nastrojena. Nisem feministka. Ampak to, da me nekdo stalno obmetava z argumentom, da ne razumem, ker nimam otrok, je v moji glavi enako kot, da bi si jemala pravico predavati o tem, zakaj jih pa nekdo ima. Ta prepričevanja s floskulami se v moji glavi ne morejo in ne morejo zložiti v logično celoto.

KAJ PA ZDRAVA PAMET?

Verjamem, da se ti življenje po otroku popolnoma spremeni. Na bolje. Na lepše. Na drugače. Na neprimerljivo. Nisem pametna, nočem bit' pametna. Nočem pojesti preveč zarečenega kruha. Ampak to vse, kar se od otrok zahteva, kar morajo početi, se mi pa zdi na trenutke res preveč.

Plesne, glasbena, tuji jeziki, tečaj bontona, tablice, telefoni ... Kaj pa Rabarji in žandarji? Kaj pa med dvema ognjema? Kaj pa potolčena kolena?

Žal mi je, ampak obsedenost s tem, da otroci ne bodo imeli brazgotin, zato se ne smejo poditi, da ne bodo imeli alergij, zato, ker bodo pojedli zemljo ali jih bo polizal pes, da morajo biti par excellence v vseh 10 dopolnilnih dejavnostih, ki jih imajo na planu (prostočasnih) aktivnosti, da jih bom silila v dodatne dejavnosti, ker drugače ne bom imela časa za nohte in masažo, da jim bom izbirala prijatelje, s katerimi se lahko družijo, da se slučajno ne bodo 'pokvarili', se mi zdi vrhunec bizarnosti. 

Stvari razumem po svoje in s tem sem popolnoma zadovoljna. In, če sem zelo iskrena verjamem, da imam velikokrat več zdrave pameti. Ko vsi, ki me želite prepričati, da je z mojim življenjem nekaj narobe. Predvsem zato, ker nimam otrok. In ne razumem. Kako to je.

IN DOBRI OBČUTKI?

Želim si, da me partner in otroci izpopolnejo. Ne dopolnejo. Mene in vso pravljico, ki jo pripovedujem zadnjih 10 let. Želim si družino. Želim si otroke. Otroka. Ampak res ne za vsako ceno. Nisem tisti tip, ki bi od najstniških let naprej razmišljal o tem, da moje življenje ne bo nič vredno, če ne bom imela vsega po vrstnem redu: kariole, kravce, štalce. Ali kakor koli že pač gre. Ne primerjam se in ne govorim, da je s čimer koli kaj narobe. Ni. Vsak po svoje. In tako je prav.

Nočem pa živeti z občutkom, da sem zavozila. Tam, kjer je najpomembneje. Zato, ker se mi je mudilo. Zato, ker bi nekaj moralo biti tako. Pa si tega nisem želela. Zato, ker se je moji biološki uri pokvarila baterija.

Nikamor se mi ne mudi. Ničesar nisem zamudila. Nisem čudna. Moja maternica, moja pravila. In sebi sem veliko bolj pomembna, da se zavedam, kako težak je občutek ... krivde. Pa naj bo z otroci ali brez.