Kaj dejansko pomeni imeti zdrav in ljubeč odnos? Je to za marsikoga nekaj samoumevnega ali se zavedamo, da je na njem treba delati? Je dovolj, da sta si dva 'usojena'?

Dva sta si lahko še tako usojena, vendar brez dela tak odnos ne more uspeti. V vsakem odnosu je potrebno prilagajanje, trud za zvezo, nič ni samoumevno. Zveza začne propadati v tistem trenutku, ko začnemo jemati partnerja za samoumevnega. Partnerju je potrebno izkazovati naklonjenost, mu posvečati svoj čas, spoštovati njegove želje in potrebe, ga presenečati. Brez truda zdrav in ljubeč odnos ni možen, ker se partnerja oddaljita in ljubezen popusti, ostane zgolj navada.

Kaj nas privlači in zakaj se zaljubimo točno v določeno osebo?

Vsakogar nekaj drugega – za nekoga bo to fizičen izgled, za drugega bo to človekova osebnost. Gre za nek neobrazložljiv občutek, ki nas vleče k točno določeni osebi. Z nekaterimi ljudmi se takoj povežemo na neki globlji ravni, z drugimi se nikoli ne.

Se ti zdi, da veliko ljudi pozabi na svoje interese, želje in tudi prijatelje, ko so v zvezi? Da pozabijo, kdo pravzaprav so?

Ja, ogromno ljudi. Zaradi strahu pred propadom zveze se ljudje preveč prilagajajo in s tem izgubijo samega sebe. Predvsem pogost je ta fenomen pri ženskah, ki imamo večkrat potrebo po ugajanju partnerju in gremo pri tem pogosto preko sebe.

Kako to vpliva na zvezo? Oziroma kako pomembno je, da tudi v zvezi ohranimo 'sebe'?

Vpliv je zelo negativen zaradi dveh vidikov. Prvič, sami postajamo vedno bolj nesrečni v odnosu, pa se pogosto sploh ne zavedamo, zakaj. Drugič, spreminjamo osebnost, v katero se je partner zaljubil in s tem počasi povzročamo, da se partner od nas oddalji. Če želimo, da zveza uspe, moramo ohraniti svojo osebnost, moramo slediti svojim željam, imeti svoje interese in ohranjati stik s prijatelji. To so ljudje, ki nam stojijo ob strani v dobrem in v slabem in si zaslužijo, da jim posvečamo svoj čas.

Kaj dejansko lahko naredimo sami ali v paru za zdrav, ljubeč partnerski odnos?

Bistveno je, da par komunicira. Da si pove, kadar je kaj narobe in ne zadržuje svojih občutij zase. Da partnerju objasnimo, zakaj nam je nekaj pomembno in da hkrati prisluhnemo partnerju, ko je to potrebno. Sami pa lahko naredimo to, da se zavedamo, da je v zvezi potrebno prilagajanje. Tukaj ni prostora za trmo, včasih bomo morali narediti tudi stvari, ki nam ne bodo ustrezale, da bomo s tem osrečili partnerja. Najti je potrebno ustrezno ravnovesje med željami enega in drugega partnerja.

Dejala si, da si tudi sama po koncu večletne zveze ugotovila, da si v tistem času nekatere stvari zanemarila.

Sem ja. Preveč sem zanemarila prijatelje in sebe. Preveč sem se trudila, da bi ugajala partnerju, namesto, da bi bila to, kar sem. Na ta način sem se izgubila in sem postala le senca same sebe. Seveda tega, ko sem bila v zvezi, nisem videla, šele nekaj časa po koncu zveze sem na stvari lahko pogledala v objektivni luči.

Kaj bi rekla, da je bila največja lekcija, ki si jo iz tega razhoda oziroma zveze potegnila in bi jo nekomu predala naprej?

Da je vedno potrebno gledati na lastno srečo, saj bomo le tako lahko osrečili našega partnerja. Šele, če bomo mi zadovoljni, bomo lahko ta občutja prenesli na partnerja in s tem zgradili uspešno zvezo.

Je bil to tudi navdih za tvojo knjigo (Ne)srečni konci?

Vsekakor. Knjiga je zasnovana z namenom pomagati ljudem, preko primerov pokazati, da se nam vsem dogajajo podobne stvari in da nismo sami v tem. Cilj knjige je odpreti pogled v en nov, pozitiven svet. Dandanes je vse preveč negativnosti, zamer in slabe volje, ki nas v življenju zgolj omejujejo. Želim, da se začnemo zavedati, da si zaslužimo biti srečni, vendar moramo za to tudi kaj narediti.

Ko je konec zveze, se nam zdi, da je konec sveta ... Kako začeti proces prebolevanja?

S tem, da se obkrožimo s prijatelji in družino. Ob sebi potrebujemo ljudi, ki nam lahko dajo moralno podporo. Nato začnemo čim bolj aktivno preživljati prosti čas, početi stvari, ki nas veselijo. Potrebno je razmišljanje, česa si v življenju želimo in česa ne, kaj lahko pri sebi izboljšamo.

Pogosto pride do obtoževanj, češ, on je kriv ... V resnici pa sta verjetno vedno kriva oba?

Vedno oba, ne more biti kriv samo en. Zveza je namreč skupnost dveh oseb, zato sta obe odgovorni za uspeh zveze. Taki očitki so sicer povsem človeški, ko smo prizadeti, je najlažje zvaliti krivdo na nekoga drugega, namesto da bi del vzrokov iskali tudi v nas. Šele čez čas lahko na stvari pogledamo z razdalje in ugotovimo, kaj smo v zvezi počeli narobe.

Pa sta lahko dva, ki sta se razšla, po koncu zveze prijatelja? Tudi v primeru recimo, da nimata otrok in nista primorana ostati v stikih ...

Menim, da sta lahko, vendar samo pod pogojem, da imata oba željo po tem in konec zveze ni bil preveč boleč. Okoliščine razhoda so tukaj ključnega pomena, prav tako pa tudi upoštevanje želja prihodnjih partnerjev. Včasih nov partner ne želi, da ohranjamo stike z bivšimi partnerji in v tem primeru je to priporočljivo spoštovati.

Zdi se mi, da smo predvsem ženske pogosto takšne, da ko nam je nekdo všeč, preveč hitro pozabimo nase in se preveč prilagajamo? Se preveč trudimo ugajati ...

Vsekakor, ženske imamo to tendenco po ugajanju moškemu in se zato prepogosto izgubimo. Edina rešitev je, da se zavedamo, da imamo ta problem in v zvezi pazimo na to. To pa je izredno težko, konstantno se moramo truditi, da ohranjamo tisto pravo ravnovesje pri prilagajanju.

V uredništvo pogosto dobimo pisma bralk, ki tožijo, da njihov partner nima želje po seksu ... Malce nenavadno, glede na to, da naj bi bilo ravno obratno.

Nenavadno je, ampak zelo resnično. Tudi mene je to zelo presenetilo, ampak pogosto imamo v zvezi ženske večjo željo po seksu kot moški. To je očiten znak, da je v zvezi nekaj narobe. Znak zdravega partnerskega odnosa je tudi aktivno spolno življenje in če tega ni, je potrebno začeti iskati vzroke za to.

Veliko pa se jih pritožuje tudi nad tem, da je danes težko najti primernega partnerja oziroma, da ne vedo niti, kje iskati. Kaj bi jim svetovala?

Ja, to je res velik problem, čarobne rešitve ni. Čim starejši si, vedno težje je najti primernega partnerja, saj imamo že izoblikovano osebnost in točno vemo, kaj si želimo in česa si ne želimo pri partnerju. Moj nasvet je predvsem to, da naj gredo med ljudi. Naj poskusijo nove športne aktivnosti, naj obiščejo različne družabne dogodke, naj se družijo s prijatelji in prek tega spoznavajo še njihove prijatelje. Bistveno je, da si čim bolj razširijo krog poznanstev. In konec koncev naj se ne bojijo neznanega in naj poskusijo tudi s spletnimi portali oziroma mobilnimi aplikacijami za spoznavanje novih ljudi.

Hitro ugotovimo in se z leti naučimo, da se ženske precej razlikujemo od moških. Zakaj sta oba svetova tako različna?

To je ena izmed lepot življenja. Očitno tako more biti, da bi bile stvari zanimive in da nam ne bi bilo dolgčas.

Se ti zdi, da dandanes v zvezah iščemo druge stvari in vrednosti, kot so jih recimo naši starši?

Nekatere stvari ostajajo iste (npr. toplina, zaupanje, razumevanje), se pa veliko stvari tudi spreminja. Časi so drugačni, sedaj nam ni več dovolj, da zgolj imamo partnerja, želimo si nekaj več, ker vidimo, da je to možno. Za zvezo se ljudje ne trudijo več dovolj, vse prehitro opustijo odnos in se spustijo v novo zvezo. Svet neskončnih možnosti in skušnjav nas je zmedel in izgubili smo fokus, kaj v življenju je res pomembno.