Želijo pozabiti

Psihoterapevt dr. Zoran Milivojević pravi, da ženska o svoji negativni izkušnji velikokrat ne spregovori, ker se čuti soodgovorno za dogodek. “Spolna zloraba v otroštvu je bolj redko povezana s situacijami, ko pride do nasilja. Veliko bolj pogosto gre za psihološke igre, v katere moški, ki zlorablja, potegne otroka,” pojasnjuje Milivojević. Otrok je radoveden in v določenem trenutku oseba, ki zlorablja, deli odgovornost: “Poglej, kaj si mi naredila, in pokaže na erekcijo. Seveda potem otroku zabiča, da tega ne sme nikomur povedati.” V večini gre pri spolnih zlorabah otrok za pozitiven odnos med osebo, ki zlorablja, in otrokom. Po navadi zlorablja bližnji ali daljni sorodnik, nekdo iz soseščine, skratka oseba, s katero je otrok v nekem odnosu. Logična posledica je, da otrok o tem ne želi govoriti, pravzaprav želi pozabiti. Milivojević pravi, da se posledice delijo na dve skupini: grozna izkušnja iz otroštva vpliva na samopodobo ženske, slabo se počuti, misli, da je nemoralna, ima občutek krivde. Druga vrsta posledic se nanaša na spolno življenje ženske. Najpogosteje zatira svoje spolne želje, lahko pa gre v drugo skrajnost in s hiper seksualnostjo išče potrditev in dokaze, da je zaželena.

Kaj pravi statistika?

Mnoge raziskave kažejo na izjemno pogostost spolnih zlorab otrok. Na spletni strani Združenja proti spolnemu zlorabljanju so objavili statistiko, ki kaže, da je v otroštvu zlorabljenih od 12 do 38 odstotkov žensk in od 2,5 do 9 odstotkov moških. Vsak deseti deček in vsaka četrta deklica sta žrtvi ene od oblik spolne zlorabe preden odrasteta, med otroki s posebnimi potrebami je ta številka še višja. Večina pojavov trpinčenja otrok, med katere štejemo tudi spolne napade na otroka, ostane institucijam in tudi javnosti nevidnih in nerazkritih, kar je ena od pomembnih značilnosti teh dejanj. Na združenju proti spolnemu zlorabljanju ugotavljajo, da ni razlogov, zaradi katerih rezultati mnogih raziskav in značilnost prikritosti teh dejanj ne bi bili primerljivi tudi za našo državo.