Se je pri vas želja, da bi bili manekenka, pojavila že v mladih letih. Ste sanjali o modnem svetu?
Kot otrok nisem imela želje, da bi bila manekenka, mame nikoli nisem prosila, da mi posodi šminko, ali pa da bi si želela obuti visoke pete. Prav nasprotno, bila sem razbojnik, precej fantovska, najraje sem se igrala s fanti. Potem pa me je pri 14 letih sredi trgovine vprašala moja poznejša agentka, ali bi želela postati fotomodel. Presenečeno sem jo pogledala, saj nisem nikoli razmišljala o tem. Takrat sem že bila visoka in še bolj vitka kot sedaj. Odslovila sem jo, a se ni pustila 'odgnati'. Najprej je prepričala moje starše, potem pa še mene, nato pa sem to delo vzljubila in v meni je zrasla želja, da bi tudi uspela.

Se spominjate svojega prvega fotografiranja?
Seveda, nisem vedela, kaj naj delam z roko, nogo, s prsti. A mi je bilo zanimivo, vendar mi je bila ta prva izkušnja tudi najtežja, prvič sem imela na sebi takšna ličila in oblačila, vse je bilo zelo ženstveno. Takrat se nisem znala izražati, nisem vedela, kaj moram delati. A takrat so nastale fotografije, s katerimi sem potem tudi dobila nekatera dela. V meni se je prebudila želja, da se naučim, kako je treba delati pri 'fotkanju', izražanja čustev, na kaj vse moraš paziti. Velika razlika je med mojim prvim fotografiranjem in zadnjim. (smeh)

Glede na to, da ste začeli tako mladi, kako ste usklajevali šolo in delo?
Ko sem bila v srednji šoli, sem dobila pedagoško pogodbo in sem lahko šla za dva meseca delat, ko sem se vrnila, pa sem morala v šoli vse nadoknaditi za nazaj. Bilo je zelo naporno, zato sem se odločila, da se v zadnjem letniku srednje šole ne bom igrala z usodo in sem se posvetila le šoli. Nisem želela poloma na maturi.

Imate že kar nekaj izkušenj z delom v tujini. Kje vse ste že delali?
Mesec dni sem bila v Milanu, a sem morala prekiniti zaradi šole. En mesec je premalo, da bi si ustvarila kariero. Bila sem tri mesece na Tajvanu, kjer sem delala vsak dan. Vmes sem bila tudi v Madridu.

Vam je bilo delo kdaj odveč, glede na to, da ste začeli tako mladi? Ste kdaj pomislili, da boste zamudili svojo mladost?
Mnogi mislijo, da sem preveč odrasla za svoja leta, ampak jaz pravim, da je moja pot pač takšna. Ni mi hudo, ker se nisem pri 14 letih več igrala s punčkami, ampak sem morala poskrbeti zase. Zaradi tega sem danes toliko bolj odgovorna oseba, vsekakor sem pridobila kot oseba. Zato ničesar ne obžalujem. Še vedno pa imam otroka v sebi, to vedo moji najbližji in moj fant. Ta otrok ne bo nikoli izginil. Ne zdi se mi pa primerno, da bi se kot otrok obnašala v javnosti, na televiziji na primer. V zasebnosti znam uživat. A menim, da mora biti jasna meja med zasebnim in poslovnim življenjem.

Se radi ličite, uživate v tem?
Nikoli nisem bila hudo navdušena nad ličili, mame nisem nikoli prosila, da bi imela svoje rdečilo. Vedno sem delovala bolj fantovsko, čeprav na videz mogoče ni tako. Manekenstvo me je pravzaprav naredilo ženstveno, prej sem bila bolj kot en deček. Toda še danes se raje izogibam ličenju. Ko delam, na moj obraz nanesejo različna ličila, lahko bi se v tem času tudi
že marsikaj naučila. Ampak zasebno sem si veliko bolj všeč naravna.

Kako pa poskrbite za svojo kožo sicer?
To je pa zanimivo, ker sem na Facebooku že dobila nekaj vprašanj deklet, ki me sprašujejo, kako priti do take kože, kot jo imam jaz. Sama pri sebi se smejim, ker sem v njihovih letih tudi jaz enako razmišljala in sem želela poslati pismo ameriški voditeljici, kaj dela in je, da ima takšno kožo. Ampak v puberteti nekaj mozoljčkov ni nič posebnega, tu nimaš kaj, moraš to 'prerasti'. Poskrbim pa za to, da si dam večer pred fotkanjem vlažilno masko na obraz, da je potem koža bolj sijoča in tudi make-up se lažje nanaša. Sicer pa imam čisto navadno kremo.

Ste zelo vitki, visoki ste 177 centimetrov, tehtate 51 kilogramov. Veliko se govori o tem, da manekenke ničesar ne jedo. Kako je z vami?
(smeh) Jem zelo veliko čokolade, to najbrž ni dobro. Zelo imam rada sladkarije. Zaenkrat me ne skrbijo kilogrami, sem še mlada. Priznam, da se nič ne ukvarjam s športom, se pa zavedam, da bo z leti treba začeti delati. Sicer pa zjutraj zelo rada jem kaj sladkega, rada imam čokoladne kosmiče ali pa kaj s pudingom ali z banano, rada imam kakav in kak rogljiček z marmelado. Pravzaprav kar koli, samo da je nekaj sladkega. Zjutraj v glavnem rabim sladkor. Potem kosilo, če sem v Ljubljani, greva s fantom jest na bone, včasih je to pica, včasih hitra prehrana, kitajska hrana. Zvečer pa imam rada sadje, s fantom skupaj pojeva veliko skledo sadja. Ampak pomembno je, da imam en velik obrok in zjutraj sladko, zvečer pa sadje. Za prigrizke imam sadje in zelenjavo. Tudi na fotografiranju, ko ves dan delaš in moraš paziti na make-up ter na obleko in ko ni časa, da bi se dobro najedel, da bi pojedel na primer eno lazanjo, ekipa vedno poskrbi, da imamo veliko sadja in kakšne energetske čokoladice. Če gre za kak daljši projekt, se naroči tudi kosilo. Sama si ne predstavljam, da bi se kakemu obroku odrekla, zato da bi imela ozek pas. Ne bi zdržala, najbrž bi padla v nezavest. Raje se najem in imam centimeter več v pasu.

Ste že dobili kakšno navodilo s strani agencije, da bi bilo dobro, da bi morali imeti neko določeno dieto ali pa se več gibati?
V agenciji se pogovarjamo, vendar to ni tako strogo, kot si ljudje mislijo. Občasno te tudi izmerijo, da se vidi, kje si. Včasih, ko se na primer počutim bolj napihnjena, jim rečem, naj me ne merijo, ker se ne počutim dobro. Tako da ni takšne strogosti. Vsak ima kdaj dan, ko za kosilo poje nekaj preveč in se potem počuti malo napihnjen. Na srečo lahko rečem, da imam očitno dobro presnovo.

Bi pristali na zahtevo agencije, da shujšate še dodatnih pet kilogramov, da bi dobili neko delo?
Mislim, da agencija nikoli ne reče, da moraš spraviti dol pet kilogramov, ker te sicer sploh ne bi vzeli pod svoje okrilje. Kar lahko zahtevajo, je le učvrstitev telesa. Seveda je potem pomembno, da ne greš kar v fitnes in tam napihuješ mišice, saj moramo manekenke imeti lepe in podolgovate mišice. Dobra vaja je na primer skakanje kolebnice s posebno tehniko in tako dobiš manekensko postavo.

Kakšno je vaše mnenje o sporu glede tega, ali bi morali manekenke, ki nosijo konfekcijsko številko 32, umakniti z modnih pist, da bi se visoka moda morala odreči izjemno suhljatim dekletom, ker dajejo napačno sporočilo mladim?
Lahko rečem, da mi je lepše videti žensko, ki ima žensko postavo, ki ima boke. Ni mi pa všeč shiranost, niso mi všeč anoreksična telesa. A večina velikih kreatorskih imen najema prav takšna dekleta za svoje kampanje. Tako žal je.

Odhajate v tujino, kjer si želite čim več delati. Znane so zgodbe manekenk, od katerih so v agencijah zahtevali, da shujšajo, čeprav so bila že zelo vitka. Kaj bi storili vi?
Jaz sebe ne štejem med te modele, to so bistveno bolj vitka dekleta, jaz ne bom nikoli mogla delati stvari, ki jih ta dekleta. One pa ne bodo mogle delati reklame za šminko, ker imajo koščen obraz, ki ni komercialen, je specifičen. Odvisno je od tega, kaj želiš delati. Visoka moda zahteva drug tip deklet, zahtevajo drugačne obraze. So ekstremno suha dekleta, ki imajo na nek način že skoraj moški obraz. Ne verjamem, da bi meni pristajalo, da bi bila ekstremno vitka. Zadovoljna sem s svojo postavo. Mogoče bi pristala na to, da bi na primer za eno delo, za enkratno priložnost shujšala pet kilogramov, ampak to bi morala biti izjemna ponudba. Ne bi pa imela takšnega načina življenja. Da bi morala stradati in da bi mi bilo slabo, to odpade.

Kakšno pa je vaše mnenje o lepotnih posegih?
Vsak naj s svojim telesom počne, kar ga je volja. Pri svojih 19 letih sploh ne razmišljam o tem, to mi sploh ni všeč, ne vem, kaj bi si povečala, kaj bi si popravila, kar pa ne pomeni, da se imam za popolno. Seveda pride dan, ko mi gre vse na meni na živce, ampak takrat se spomnim, da imam vse, kot je treba. Svojih prsi ne bi povečala, ker na mojo postavo sploh ne bi pristajalo večje oprsje. Sedaj so moje prsi skladne z mojo postavo, tudi zadnjice si ne želim večje. Za mojega fanta sem najlepša ter najboljša in to je pomembno. Za gospe, ki se odločajo za botoks ali pa kakšne liftinge, pa se sprašujem, ali se sploh vidijo v ogledalu. Meni so všeč naravne ženske.

Bi se slekli pred fotografskim objektivom? Koliko golote bi še sprejeli?
Zame je sprejemljivo na primer to, da se na modni reviji na primer vidi obris prsi skozi prosojno majčko. Mora biti modna razgaljenost, če bi pokazala več kot prsi, bi bilo to že ceneno. Je pa se na modni reviji lažje nekoliko razgaliti kot na fotografiji. Oblačila so na modni reviji velikokrat lepša brez nedrčka in se seveda vidi obris prsi, ampak to je v redu. Da bi pa z goloto služila, to pa ne. Nimam še te potrebe, ne bi se na primer slekla za moško revijo, tako kot je z raznimi misicami, zato ne vidim rada, da me mečejo v isti koš. Nekaj dosežejo, potem pa gredo malo plesat in malo pet, nato pa se fotografirajo v moški reviji in mislijo, da so že vse zaključile.

Kaj je tisto, po čemer se boste razlikovali od drugih deklet in zaradi česar boste uspeli?
Pomemben je dober 'book' in najprej bom delala na tem, ker grem v Milano. Začela bom s testnimi snemanji, kar ni plačano, a je dobro za mojo prihodnost. Agencija poskrbi, da narediš dober 'book' in to je potem tvoja predstavitev. S tem greš potem na kastinge in na podlagi teh slik dobiš delo. Ampak ni dovolj, da dobiš eno delo, moraš se vedno znova izkazati. Modni strokovnjaki se med sabo poznajo in če se ne izkažeš, boš težko dobil delo. Na kastingu moraš pokazati odločnost, energijo, če tega ne pokažeš, te naslednjič ne bodo najeli. Zavedam se, da so zavrnitve tudi del tega poklica, deklet je veliko, vse mlajše so in drugačne kot jaz. Konkurenca je res velika. Dala bom vse od sebe, to rada počnem, če pa ne bo šlo, bom pa počela kaj drugega.

Veliko se govori o sprevrženosti modnega sveta, njegovega zakulisja, znane so zgodbe deklet, ki so odšle v Milano in se znašle v primežu drog in alkohola. Kako ste vi doživeli ta svet, ali lahko potrdite, da se to dogaja?
Ta modni svet je navzven najlepši, navznoter pa se dogajajo zelo grde stvari. Vem, da zveni čudno, da to prihaja iz mojih ust, glede na to, da še vedno vztrajam v tem. Marsikaj sem že doživela. Vztrajam zato, ker sem se lahko vsemu temu izognila, ker nisem hodila na žurke, se nisem drogirala, droge nisem niti poskusila. Doživela sem že pijane punce, ki so celo noč žurale in so potem smrdeče odšle na delo. Celo noč so zunaj in si potem domov odpeljejo moškega. Jaz pa sem bila 14-letni otrok in sem se tega bala, zato sem ostajala doma. Ampak če me takrat ni pritegnilo, če takrat nisem poskusila tega, mislim, da tudi sedaj ne bom. Mislim, da je prav, da če grem v tujino, da to maksimalno izkoristim, da nekaj ustvarim, ne pa da grem žurat. Jaz rada govorim o tem, ker je to res. Punce rade žurajo in rade hodijo ven, ker imajo to priložnost, v tem svetu še toliko bolj, saj imajo veliko stikov. Toda če tega nočeš, ti ni treba, nihče te ne bo silil. Lahko dobiš delo tudi brez tega, morda celo še več. So pa tu gospodje, ki imajo malo več denarja, ki dekletu plačajo večerjo in potem gredo ven in ne vem, kaj še vse ... Jaz tega nisem nikoli sprejela, bila sem otrok in sem se o tem veliko pogovarjala s starši. Ni mi problem govoriti o tem, ker je to res tako. Naj ljudje vedo, da je. In če si dovolj močen, ti v to ni treba, gre mimo tebe.

Kje se vidite čez štiri leta, kaj si želite v tem času doseči? In kaj po tem?
Želim si doseči to, kar so nekatere Slovenke že dosegle, na primer Valerija Kelava, Ana Colja. Tudi več seveda, nimam omejitev. V teh štirih letih bi rada izkoristila maksimalno vsak trg, kjer bom, od Milana, Pariza in New Yorka, tako kot piše v moji pogodbi. Nekatere trge bom tudi na novo spoznala. Če mi uspe, bi rada po teh štirih letih nadaljevala in če mi uspe, kar sem si zadala, bi rada napredovala. Rada bi se dokazovala z delom, da se bo moje ime povezovalo na primer s pomembnimi imeni, znamkami.