Pozdravljeni,

da bi vam lahko natančno odgovorila na vaše vprašanje, bi morala imeti nekaj več informacij o vaših strahovih, med drugim, česa vas je strah v omenjenih okoliščinah.

Potrebovala pa bi tudi nekaj več podatkov o vašem življenju, npr. ali so se ti strahovi pojavili pred kratkim ali so prisotni že od otroštva. Ali je z omenjenimi okoliščinami povezana slaba izkušnja iz preteklosti. V kakšnem okolju ste odraščali ... Pri reševanju strahov je namreč, vsaj če izhajam iz principa dela, po katerem se ravnam sama, zelo pomembno, da najprej definiramo, za kakšen strah gre. Saj šele nato lahko iščemo razloge zanj. Ter jih pozneje rešujemo, odpravljamo.

Kadar namreč rečemo, da nas je nečesa strah, gre lahko za zelo različne strahove: npr. ko govorimo o strahu pred množico, se lahko bojimo, da nas bodo ljudje ocenjevali, lahko pa nas je strah, ker se počutimo fizično utesnjene zaradi števila ljudi (klavstrofobija) ali nam je celo neprijetno, ker se bojimo, da nas bodo ljudje kaj spraševali ...

Zato vam za začetek svetujem, da si na papir napišete vse okoliščine, ki vam vzbujajo strah. Nato pa jih poskušajte čim bolj natančno definirati, recimo tako:  "Ko grem na roditeljski sestanek, me je strah, da me bodo ljudje ocenjevali, ko bom vstopila v prostor." Ali: "Ko grem na roditeljski sestanek me je strah, da ne bom dobila prostega sedeža." Ali: "Ko grem na roditeljski sestanek, se bojim, da me bo kdo kaj vprašal in bom mogla govoriti" Ko boste imeli vse vaše strahove tako natančno zapisane na papirju, bo postalo bolj jasno, česa se pravzaprav bojite, in obstaja velika verjetnost, da boste iz tega lahko potegnili skupni imenovalec vseh vaših strahov.

Tako boste lahko ugotovili, ali gre pri vaših strahovih pravzaprav za to, da vas je strah, kadar nimate občutka nadzora nad okoliščinami, ali morda za to, da vas je groza, da bi morali biti izpostavljeni pred drugimi. Morda boste našli za temi okoliščinami strah pred tem, da bi nekdo prestopil vaše meje ali celo kaj tretjega.

Ko boste definirali ta osnovni strah, se boste lahko začeli ozirati še za razlogi, ki so do njega pripeljali. Pri iskanju razlogov gre za malo večji izziv, zato na tej točki zelo prav pride pomoč strokovnjaka (psihoterapevta). Ta je namreč primerno izobražen, da ve, kje iskati in kaj spraševati, da vam pomaga najti povezave med strahom in razlogi zanj.

Kolikor vam lahko sama pomagam na tej točki, tako na daljavo (in s premalo podatki), lahko iz vašega zapisa samo ugibam, da bi bil lahko vaš razlog za strah pred množicami in neznanim posledica slabe samopodobe. Ta je po navadi povezana s prepričanjem, da nismo dovolj dobri, pomembni, dovolj vredni, da bi imeli pravico jasno izražati svoje želje, meje in potrebe. To prepričanje najpogosteje izvira iz odnosa s starši, v katerem nismo dobili prostora za izražanje sebe. Včasih zato, ker smo živeli s starši, ki so imeli zelo jasno prepričanje o tem, kako bi stvari morale biti, in nam niso pustili odstopanja od tega. Včasih zato, ker so starši imeli preveč težav sami s seboj in za nas preprosto ni bilo pozornosti, časa, prostora. Včasih pa tudi zato, ker so starši preveč skrbeli za nas in nas v svoji skrbi spregledali ... Seveda obstaja mnogo razlogov, in sami boste najbolje prepoznali, za kaj je šlo pri vas. Če seveda ugibam pravilno.

Je pa skupna posledica vzgoje, v kateri za otroka in njegove potrebe ni dovolj prostora, ta, da taki otroci odrastejo v posameznike, ki se, zaradi slabega mnenja o sebi (nisem dovolj dober), pretirano usmerjajo na druge in na to, da zadovoljijo njihove želje in potrebe. To počnejo tako, da prilagajajo svoje vedenje in izražanje temu, da bi bili drugi z njimi zadovoljni, da bi jih sprejeti in odobravali tisti, ki so jim pomembni (saj to za njih pomeni garancijo, da jih drugi ne bodo zapustili).

Taki otroci (in pozneje odrasli) nujno potrebujejo potrditev od zunaj, ker v sebi niso prepričani, da so ok. S tem pa prideva do razloga za strahove, kot so vaši. Namreč dokler je tak človek v odnosu ena na ena ali v manjših skupinah, je tako "prilagajanje" vedenja drugim izvedljivo. Ko pa se znajdemo v okoliščinah, v katerih je prisotnih več ljudi hkrati, to postane praktično nemogoče, saj ni izvedljivo, da bi hkrati vplivali na mnenje več ljudi, ne glede na to, kaj počnemo.

Zato ni redko, da se ljudje s slabo samopodobo v tovrstnih okoliščinah počutijo izredno slabo, nevarno, nevredno, tudi nekompetentno, saj njihov obrambni mehanizem takrat odpove. Posledično lahko pride do velikega strahu pred takimi situacijami oz. strahu pred občutki, ki jih prinesejo take okoliščine.

Če se najdete v tem opisu, sva prišli do bistva in tudi okvirnih razlogov za vašo težavo. Sprašujete pa me, kaj lahko naredite, da bi se rešili teh strahov. Kar lahko naredite v primeru, da sem zadela razloge za vaše težave, je, da začnete krepiti svojo samopodobo. To v prvi vrsti pomeni, da obrnete pozornost iz želja, potreb in počutja drugih ljudi nazaj nase: na svoje želje, potrebe, razmišljanja, občutke ...

To lahko dosežete tako, da se, namesto da bi se spraševali "Kaj od mene želijo drugi?", začnete spraševati "Kaj želim sama?", "Mi je to všeč?", " Si želim biti tu?" in podobna vprašanja o sebi in svojem počutju v vsaki situaciji dneva.

S poskusi tovrstnega obračanja pozornosti nase in preizpraševanja je seveda najlažje začeti v bolj 'preprostih' okoliščinah, kot so dogovarjanje o kosilu s partnerjem, o obisku koncerta s prijatelji, o odločitvi za način preživljanja prostega večera ... Šele pozneje pridemo do "težjih" vprašanj, kot so glede hobijev, ki jih želimo gojiti, glede prijateljev, s katerimi se želimo ali ne želimo družiti, gleda opremljanja stanovanja. In vse tja do najbolj zahtevnih situacij, kot so razmišljanje o tem, ali smo v odnosu s partnerjem še zadovoljni, nas naša služba osrečuje itd...

Ko boste imeli že nekaj prakse pri tovrstnem načinu razmišljanja in samoizpraševanja, boste začeli sčasoma čutiti tudi večji občutek trdnosti v sebi. In ravno ta občutek je ključ do tega, da vas neznane okoliščine, soočenja z množicami ljudi ali obiski roditeljskih sestankov, zdravnikov ne bodo več spravljali v stisko. Enostavno zato, ker se ne boste več obremenjevali s tem, kaj si o vas mislijo drugi. Ker bo vaša pozornost popolnoma drugod: na sebi in na tem, kaj mislite, čutite in želite vi!