Povijanje stopal
Ta kitajski običaj je dobro znan. Dekletom so povijali stopala, s čimer so preprečili njihovo rast. Obvezovanje stopal se je začelo med dinastijo Tang (618–907) in je postalo priljubljena praksa med aristokracijo. Pohabljena stopala so veljala za lepotni ideal. V času dinastij Ming (1368–1644) in Qing (1644–1911) pa so to prakso, ki dejansko pomeni pohabljanje dekliških stopal, prevzeli vsi sloji družbe. Leta 1911 so to mučenje prepovedali.

Samomumificiranje
Japonski budistični menihi so povzročili lastno smrt, in to na tak način, da se je njihovo truplo po smrti mumificiralo. Ta ritual so izvajali, vsaj takšna so poročila, zgolj na severu Japonske na območju prefekture Yamagata. Menda je na stotine menihov poskusilo umreti tako, da bi njihova trupla postala mumije, a našli so le med 16 do 24 mumij, ki so nastale kot posledica te nenavadne smrti.
Menih je moral slediti posebnemu postopku, kar pomeni, da se je prva tri leta prehranjeval zgolj s semeni in oreščki ter izvajal stroge telesne aktivnosti, s čimer je iz telesa odstranil vse maščobe. Nato je naslednjih tisoč dni užival samo lubje in korenine, pil pa strupen čaj, ki so ga pripravili iz soka drevesa Urushi. Ta čaj je povzročal bruhanje in hitro dehidracijo, najpomembneje pa je to, da je bilo telo prestrupeno, da bi ga jedli črvi. Na koncu se je menih zaklenil v kamnito grobnico, ki je bila ravno toliko velika, da je v njej lahko sedel v položaju lotusa. Edini povezavi z zunanjim svetom sta bili cev za dovajanje zraka in zvonec, s katerim je vsak dan opozoril, da je še živ. Ko je zvonec nehal zvoniti, so cev zamašili in grobnico zapečatili. Odprli so jo šele čez tisoč dni, da so videli, ali je postopek mumifikacije uspel. V tem primeru so meniha videli kot Budo in njegovo mumijo postavili v tempelj vsem na ogled. Vendar je v večini primerov truplo razpadlo. Danes menda nobena budistična sekta ne izvaja več tovrstnega 'umiranja'.
 

Evnuhi
Evnuhi so bili moški, ki so jih kastrirali zato, da bi lahko opravljali določene naloge. Eden prvih zapisov o kastriranju z namenom, da bi pridobili evnuhe, sega v daljno 21. stoletje pred našim štetjem, in sicer so nastali v sumerskem mestu Lagash. Evnuhe so poznali različni narodi in kulture. Tako so tudi opravljali različne naloge, bili so služabniki, pevci, verski strokovnjaki, vladni funkcionarji, vojaški vodje, varuhi žensk oziroma služabniki v haremih. Tiste, ki so služili kot sužnji ali služabniki, so kastrirali, da bi bili bolj zaupanja vredni. Prav to jim je na nek način dajalo veliko moč, saj so bili med redkimi, ki so imeli dostop do vladarjev. Vladarju so postiljali posteljo, umivali so ga, mu strigli lase ali pa celo prenašali zanj sporočila. Na ta način so imeli ti ponižni služabniki v svojih rokah veliko moč. Ker evnuhi niso imeli svoje družine in niso bili povezani z vojaškimi osebami, niti s kakšnimi drugimi člani aristokracije, so veljali za zelo zanesljive, saj niso imeli nobenega interesa, da bi si ustvarjali lastno korist.
 

Sati
Gre za običaj, v katerem nekdo sam sebe zažge živega. Običaj so poznali na nekaterih območjih Indije. To je bil simbol spoštovanja, ki je kazal na lastništvo moškega nad žensko. Samozažig so običajno opravljale ženske iz višjih kast. Pravzaprav je šlo za zažig žive vdove ob truplu njenega preminulega moža ali pa katerega drugega sorodnika. Obred naj bi bil prostovoljno dejanje, čeprav je znano, da so bile vdove pogosto prisiljene vanj. In glede na znane informacije, je do številnih takšnih zažigov res prišlo na željo vdove. Sati je običajno poudaril vez med ženo in preminulim možem. Ritual so opravljali na različne načine. Običajno se je ženska usedla ali ulegla na grmado poleg trupla pokojnika. Po nekaterih pripovedih so tudi ženske skočile v že gorečo grmado, v nekaterih primerih naj bi celo same prižgale ogenj.
 

Dvobojevanje

Na Zahodu so vse od 11. stoletja naprej moški poznali poseben način razreševanja sporov oziorma ohranjanja časti. Dvoboj je boj med dvema posameznikoma, ki vključuje uporabo orožja. Srednjeveške dvoboje so romantično prikazovali kot poskus, da si dvobojevalca pridobita čast in slavo. Namen častnega dvoboja običajno niti ni bil ubiti nasprotnika, temveč je šlo bolj za ponos, za zadovoljstvo, da je zmagovalec dokazal, kako je pripravljen tvegati svoje življenje. Dvoboji tudi niso bili zamišljeni kot neke vrste sodišče, dvoboj ni dokazoval krived ali nedolžnosti. Od 17. stoletja naprej so bili marsikje v Evropi prepovedani, vendar so bili še vedno družbeno sprejemljivi. Potekali so zgolj med moškimi, ki so si bili enakovredni po statusu, v glavnem pa so se dvobojevali moški višjega sloja. Če je predstavnika višjega sloja užalil nekdo iz nižjega, ga ni pozval na dvoboj, ampak ga je pretepel bodisi s palico ali pa je to naročil svojim služabnikom.
 

Žrtvovanje človeka
Azteki so poznali izredno krut ritual človeškega žrtvovanja.
Običajno je šlo za kulte, ko so ljudje žrtvovali pripadnike svoje vrste za to, da so se priljubili bogovom ali kaj podobnega. Človeško žrtvovanje so poznale številne stare civilizacije. Žrtve so usmrtili v ritualu na takšen način, za katerega so bili prepričani, da je všečen bogovom ali dušam umrlih. V nekaterih kulturah so ritualno umorili vladarjeve služabnike, tako da bi mu ti lahko služili tudi po smrti. Med najbolj znanimi so kruti rituali Majev in Aztekov, druge kulture pa so poznale bolj primitivne načine žrtvovanja. S časom je človeško žrtvovanje pridobilo status barbarske prakse. Danes nasprotniki smrtne kazni vidijo v tem načinu kaznovanja moderno obliko človeškega žrtvovanja.
 

Nebesni pokop
Nekoč je bil to običajni način pokopa v Tibetu. Gre za ritualno raztelešenje, pri katerem človeško truplo razrežejo in nato dele telesa položijo na vrh hriba. Tako jih izpostavijo silam mahabute in živalim, predvsem mrhovinarjem. Kraj, kjer so trupla pripravili na pokop in kjer so jih potem tudi položili, so razumeli kot pokopališče. Večina Tibetancev je budistov, verjamejo v ponovno rojstvo. Po njihovem mnenju tako ni potrebe, da bi ohranjali truplo. Tako raje dajo ostanke človeka na razpolago naravi. Poleg tega je v Tibetu prst večinoma tako trda, da je skoraj nemogoče skopati grob.