Januar 2011

Bila sem le še senca sebe. To sem vedela jaz. Nihče drug. Moje maske so bile prepričljive. Lagala sem si, da je vse v redu. A to, da sem prišla tako daleč, da sem sama verjela lažem – to je bilo porazno. Postajalo mi je vseeno. Za vse. Svet okoli mene je postajal zamegljen in nisem se več našla v njem. Izginil je tisti moj košček. Izrinili so me iz njega in nisem pripadala nobenemu in nikamor. Dogodek, ko se ti odvrti del življenja pred očmi. Ko se ne zgodi nič, a veš da bi se lahko končalo drugače, hujše. Ko se ti noge tresejo in pol ure ne veš, kje jih imaš. To te malo strezni. Ugotovim, kaj vse imam, a se smilim sama sebi. Kako bogata sem, a tega ne vidim. Prvi korak k moji ozdravitvi.

V kozarec mi je nalito čisto vino in vsa resnica je pred mano. Moja glava je odprta in vanjo se vsuje plaz informacij in kritik. Kako lahko razmišljam tako sebično. Samo jaz, jaz, jaz … koliko vsega mi je danega, a tega ne cenim. In zakaj se pravzaprav smilim sama sebi? Jecljam, ker nimam pravega odgovora. Postavljena sem pred zid in nikamor ne morem. Mrcvarjenje se nadaljuje. Zakaj? Zakaj se je treba smiliti sam sebi? Zahtevani so odgovori, a jih nimam. In v glavi mi zadoni stavek: Ko občutiš večno bolečino, takrat imaš vso pravico se smiliti sama sebi in drugim. Le kaj je večna bolečina? Smrt otroka. Zaprem oči in pomislim na mojo malo punčko, ki mirno spi v posteljici, medtem ko objema medvedka.

Res je, imam vse ...

Nekaj se je v meni premaknilo. Vzravnala sem se in stojim ravno. Sanjam, kar doslej nisem upala. Razpela sem krila. Postala sem metulj, moj kokon je počil in poletela sem pod nebo. Maske sem odvrgla, ne potrebujem jih več. Imam svoj jaz, imam svoj interes. V mojem slovarju se je pojavila nova beseda: moj ego. Če hočem, da so ljudje okoli mene srečni, moram biti jaz srečna. In če hočem biti srečna, moram biti egoistična ... seveda v mejah normale.

Januar 2012

Še vedno sedim in vam pripovedujem zgodbo o preobrazbi. Če sem zmogla jaz, zmorete tudi vi. In zmaga, o kateri sem pisala prej? Zmagala sem, ker sem se začela imeti rada. Začela sem se poslušati in se upoštevati, predvsem pa spoštovati. In kot zdaj rada v šali dodam: Dolgo časa sem bila siva miška, zdaj sem raje črna mačka!