Trda, temna noč je. No, bi bila, če je ne bi ves čas rezalo stalno utripanje luči in glasbe. Pravzaprav ogromno pisanih luči in različnih glasb, naenkrat. Povsod utripa, znak hotela, znak sosednje restavracije, kažipoti do znakov hotela in restavracije, obcestne reklame, moja glava... Konstantni lajt šou. Jaz pa kot zadeta stojim pred hotelom in nimam pojma ne kje sem, ne koliko časa sem že na poti. Gledam v mobitel, ki kaže dve različni uri. Malo čez polnoči? Ali 9. zjutraj? Tako je vroče, da me peče nos. Od znotraj! V glavi mi brni, počutim se le delno prisebna. Ni čudno, saj sem pokonci že 24 ur. Od nekje zaslišim komad Viva Las Vegas. To v tem trenutku ni kar en komad Elvisa Prestleya, ampak je realnost. In mislim si: a mi je bilo tega treba? Pred parimi meseci se mi je vse skupaj še zdelo super ideja.

Bil je začetek leta, ko sem se odločila, da bom šla na štiridnevno ventrilokvistično konferenco v Cincinnati. In ko bom že tam, bom obisk podaljšala na tri tedne in si pogledala še par drugih mest. Kupila sem letalske karte za Ameriko. To bo zakon! Potem pa še je začelo ... "Sporočamo vam, da je bil vaš let iz New Yorka v Las Vegas prestavljen iz 22.00 na 16.00." Kaj?!? Jaz pa v New York priletim ob 16.50, kako naj bom ob 16.00 na drugem letalu!!! Kaj naj v luftu prestopam? Najbolje bi bilo, da me iz enega aviona kar med letom na drugega vržejo. Saj to je vendar Amerika, dežela specialnih efektov! Zadiham, se pomirim, odpovem letalsko karto in vzamem drugo, ki pa je, seveda, dražja. Uredim vse ostale karte in vse hotele. Zdaj potrebujem še dovoljenje za vstop v ZDA. Izpolnim ESTA obrazec. Eno izmed vprašanj je: "Ali želite sodelovati ali ste kdaj sodelovali v terorističnih dejavnostih, vohunstvu, sabotaži ali genocidu?" Genocid? Seveda, nad komarji. A to velja? Ne, resno, čemu taka vprašanja? Morda pa pričakujejo, da se bo potencionalni terorist zatipkal: "YES! O, šment, NO sem mislil, NO." Vse kar so pri meni dosegli, je bil naraščujoč strah, da so ameriški cariniki zoprni in da imam lahko težave, če na pregledu izrečem kakšno neumnost. Recimo: "Kaj je namen vašega obiska?" "Prišla sem kot terorist ... ne, ne! Kot TUrist...ka!!!" Prav tako ne razumem 100 mililitrskih stekleničk, ki morajo biti pospravljene v zip vrečki. Ker gotovo bo ravno zip zapiralo tisto, ki bo zmedlo terorista, ko bo hotel iz stekleničk sestaviti bombo.

Vse to sem razmišljala, ko sem prelagala lutko iz enega kovčka v drugega. Ja, s seboj bom nesla lutko petelinčka Cocota, ker ga potrebujem za nastop. Kam naj ga spakiram? Če nočem, da ga izgubijo, je bolje, da je v ročni prtljagi. Ampak, a se lahko kdo zapiči v njegove kremplje, ki so narejeni iz kovinskih vzmeti? "Neznana storilka ugrabila letalo. Pilota je napadla z lutko petelina. Oba s kopilotom je zvezala z žico iz piščančje noge." Kar v navadno prtljago bo šel, v klet letala. Jaz pa na letalo. Vsaj upam tako. V življenju sem ga že dvakrat zamudila. In ne bi rada izboljševala rezultata! A možnost, da se zgodi točno to, je ogromna. Zato sem več kot zbrana in pozorna. Pridem na prvo letalo. Sedim v sredini srednje vrste, stisnjena med angležem in američanom, kot tangice med dvema ritnicama. Oba sta prijazna, uslužna, dokler ne zaspita za par ur, jaz pa ritnic ne morem premaknit, da bi prišla do weceja. Še dobro, da se stiskamo, ker na letalu je mraz. "Bom že zdržala", si rečem in ostanem fokusirana tako, da ne morem zaspat celih 9 ur.

Prispemo v Ameriko. Pričakujem, da bo letalo pristalo nežno, kot bi drselo po vodni gladini. V resnici pa pristane tako, kot da so pilota prisilil, da zastonj dela nadure in se nam užaljen maščuje: butne nas ob tla, da skoraj vsa kolesa potrga. Potem pa nas kot zanalašč še 20 minut vozi po pisti gor in dol. Končno izstopimo. Amerika. Od tu naprej gre vse neverjetno hitro. Carina. Prstni odtisi, poglej kamero. S prtljago vse okej, nikomur se ne zdi čudno, da med obleko ždi piščanec. Pravzaprav gre na carini vse kot po maslu. Prestopim na drugo letalo. Juhu, že dveh letal nisem zamudila! Odličen procent. Je pa na tem še bolj mrzlo. Prosim za dekico, žal jih je zmanjkalo. Pokrijem se z dobro voljo in drgetajoč še vedno ne morem zaspat. Po še nadaljnjih 6. urah in bolgarskemu taksiju, ki me olupi za 25 dolajev, sem na ulici Las Vegas Strip.

Nasmehnem se, uspelo mi je. Zdaj imam 4 dni časa, da pogrintam, kdo sem, koliko je ura, kje sem in kaj bom sploh počela tukaj. Ampak za eno stvar sem že zdaj zihr: spat grem.