Mnogi pari so se našli v virtualnem svetu, tudi na Tinderju, kar dokazuje, da je danes možno prav vse, med drugim tudi ljubiti po spletu. Katja Knez Steinbuch, zakonska in družinska terapevtka: »V tem norem času je tako ravno aplikacija, ki jo sicer radi pokritiziramo, postala dobrodošla, saj omogoča vsaj nekaj povezovanja in dobrih občutkov.« Več o ljubezni, ki se je preselila tudi na splet, pa si lahko preberete v pogovoru s terapevtko. 

Tinder in podobne aplikacije … Kakšne spremembe se dogajajo?

V trenutni situaciji razne aplikacije in predvsem socialna omrežja pravzaprav zelo manjšajo stiske ljudi, posebej samskih. Zapovedani ukrepi so namreč na samske vplivali tako, da nimajo več enakih možnosti druženja in spoznavanja. Velikokrat potožijo, da jim je težko in da še dobro, da obstaja internet.

Vse aplikacije so sicer dvorezen meč – internet namreč omogoča večjo možnost zlorab, večjo anonimnost in manjšo ranljivost. Vse to lahko povzroči več strahu in zadržanosti do odprtega spoznavanja in iskrenega zbliževanja. Toda mnogi pari, ki so se spoznali preko aplikacij, so dokaz, da je zbliževanje možno tudi na takšen način.

Aplikacije za zmenke ponujajo ogromno možnosti izbire, ampak kaj danes sploh iščemo v odnosih? Ali so to površni odnosi, ki obljubljajo instantne užitke, ali še vedno sledimo starejšim generacijam v smislu "treba je potrpeti"?

Vsekakor je trenutna situacija zelo večplastna. Navzven se zdi, da je več razhodov in ločitev in da ljudje sploh ne potrpijo drug z drugim, po drugi strani pa ljudje dandanes še vedno trpijo preveč in ponekod trpijo čisto pravo nasilje. V takšnih krutih primerih se ne da veliko narediti in takrat odnos ne more priti do globine, četudi si eden od partnerjev te globine zelo želi. Tako da je trpečim v teh odnosih dobro dati dovoljenje, da gredo. Pogosto namreč ostajajo v nasilnih odnosih zato, ker menijo, da morajo in da bi jih okolica v nasprotnem primeru obsojala. Po drugi strani pa tempo 21. stoletja dovoljuje vse več takojšnje izbire in svobode, seveda tudi na področju odnosov. A v obeh primerih se za temi vzdušji (vztrajanju v slabem in v hitrem menjavanju) skriva močan strah pred intimo, strah pred odnosi.

Aplikacije sicer po eni strani res ponujajo možnost izbire, a vendar lahko tudi to mnoštvo odnosov koga spravlja v stisko, dodatno neodločenost glede odnosov. Pogosto se zgodi tudi to, da en odnos na spletu zaživi, v živo pa ni prave kemije. Nekaj škode so na tem področju naredili tudi romantični filmi in romani, ki prikazujejo, da mora biti kemija takojšnja in močna, ali pa oseba ni prava. Z delom na sebi in z leti ljudje postanejo seveda bolj izbirčni, saj bolje vedo, kdo so, kaj lahko dajo in kaj pričakujejo.

Če se »ljubezen« začne na priljubljenih družbenih omrežjih za zmenke in se povežemo, ne da bi se videli – je to ljubezen? Ali ljubezen pogosto zamenjujemo s čim drugim, na primer smo bolj zaljubljeni v lastno idejo o tem človeku?

Zaljubljenost je lahko slepa v živo in na internetu: ko se nekdo zaljubi, mu je drugi blazno všeč. Ker so lahko občutki zelo močni, prijetni in ker se lahko sproža veliko hormonov, imajo ljudje občutek, da to osebo poznajo že od nekdaj ali pa da sta ustvarjena drug za drugega, in jo idealizirajo. Naša narava je poskrbela, da se v tem začetnem obdobju počutimo zaljubljeni v drugega kot dojenček v svojo mamo (ta res še nima občutka za prostor in čas) in ne opazimo medsebojnih razlik. Ravno spoznavanje preko interneta to začetno idealizacijo v večini primerov podaljša, sploh če se osebi ne spoznata kmalu v živo. To stanje intenzivne zaljubljenosti lahko traja od tri mesece pa vse do enega leta, pri nekaterih še dlje. Zaljubljenost je torej zgolj prva faza, ki lahko počasi preraste v ljubezen ali pa se ohladi.

Ljudje, ki se pogosto zaljubljajo, so navzven polni ljubezni in si je tudi v resnici želijo, a se je bojijo. Strah povzroči, da z zaljubljanjem ostajajo na površju in v nenehnem hrepenenju po več. To cikel jim sproža hormone, ki delujejo podobno kot droga – destruktivno. Posebej nevarno je to v primerih soodvisnih odnosov, ko se zaljubljeni prilagaja in potrpi marsikaj slabega. Toda vredni so veliko več.

Vizualne podobe, slike, dolgi pogovori, povezava, »klik« … Nad čem se pravzaprav najbolj navdušujemo? S čim nas oseba na drugi strani običajno prevzame in od česa je odvisno nadaljevanje te zgodbe?

Glede tega, v kaj se zaljubljamo nimamo univerzalnega odgovora, saj je nekomu pri različnih osebah všeč nekaj povsem drugega. Kar pa je vedno skupno, je neko vzdušje, občutek, tako imenovan temeljni afekt, ki ga potem, ko mine zaljubljenost, čutimo v odnosih. Zaljubili (“zavohali”) naj bi se na osnovi hormonov feromonov, ki nosijo t. i. valentnost, ujemanja v našem nezavednem delu, posebej tisti del, ki nastaja v prvih letih življenja. To ne pomeni, da imajo zaljubljeni identična otroštva, ampak da si lahko v odnosih močno prebujajo podobne vsebine, ki so jih že doživeli doma. Tega se seveda ne zavedamo in se na videz navadno zaljubimo v kakšnem netipičen detajl. Pogosto je zaljubljenim na partnerju všeč vse ali pa sploh ne znajo povedati, kaj točno.

Vse, kar ste našteli, zaljubljenim “dvigne pulz”, saj je pravzaprav vsaka interakcija, vsak odziv tisti, ki pove drugemu, da je ljubljen, hoten in želen. Vsak odziv ljubljenega pomeni: tukaj sem zate, zame si pomemben, dajem ti svojo pozornost. Nadaljevanje zgodbe je odvisno od obojestranske odločitve za zavezo k odnosu. Odnos je torej vedno odločitev, ki velja tudi, če je izrečena na spletu.

Kakšno vlogo igra pri tem telesna kemija? 

Glede kemije pari poročajo različno (eni jo čutijo zelo močno, drugi manj) in terapevti pravijo, da je celo zdravo, če na začetku ni preveč močna, saj se pari lažje racionalno odločajo brez močne idealizacije drugega. Po nekaterih raziskavah naj bi bila najmočnejša in najburnejša kemija pri ljudeh, pri katerih je še veliko nepredelanih zlorab … Zanimivo pri kemiji je to, da je nek par na začetku morda ne čuti močno in lahko vznikne kasneje, če si to priložnost dopusti. To spoznanje je morda odrešujoče za vse, ki na prvem zmenku še ne čutijo “metuljčkov v želodcu”. Vsako ujemanje pa ne pomeni zgolj spolne privlačnosti, saj se za kemijo skriva navadno več kot strast, tudi veliko še nepoznanih, nezavednih vsebin. Zato si je za raziskovanje kemije dobro vzeti čas in videti, kako se vse odvije.

Na kaj moramo biti pozorni pri spoznavanju po spletu? 

Na spletu je pasti več, saj daje večjo anonimnost ter večjo možnost prikrivanja, zlorab in laži, celo pedofilije in nadlegovanja. Največja nevarnost spleta je ta, da ne vemo, kdo je na drugi strani, in dokler to ni jasno, je takšna komunikacija drzna. Facebook na primer vsaj omogoča pregled nad skupnimi prijatelji, tako da lahko vedno preverimo, ali druga oseba zares obstaja in podobno. Na raznih drugih klepetalnicah pa so poročali že tudi o nadlegovanjih. To predstavlja nov izziv postavljanja jasnih in direktnih razmejitev.

Ali se lahko resnično zaljubimo po spletu? Je to zgolj zaljubljenost ali tudi ljubezen? Kdaj v resnici osebo sploh spoznamo?

Pari se pogosto spoznavajo in zaljubljajo po spletu. Pri nekaterih potem spoznavanje v živo privede do prekinitve stikov, pri drugih pa do nadgradnje zaljubljenosti. Osebo spoznamo takrat, ko mine faza idealiziranja, ko mine nekaj časa in se zaljubljenost umiri. Navadno se na drugega navežemo v treh letih in to naj bi bila doba, ko naj bi odnos prišel na globljo raven. Nekateri pa pravijo, da osebo v resnici spoznamo takrat, ko z njo zares živimo, potujemo ali imamo z njo otroke. Vsekakor je spoznavanje življenjski proces, ki se ne konča hitro.

Kdaj lahko začnemo govoriti o pravem odnosu? 

Prvi pogoj za odnos je odločitev in zavezanost. Ko mine zaljubljenost in se idealiziranje umiri, je lažje drugega videti takšnega, kot je. Takrat se lahko začnejo tudi prepiri in odločitev za reševanje prepirov je drugi mejnik na poti, da postane odnos resnejši. Hkrati pa to prinaša mnogo izzivov: ali bo druga oseba še vedno tako povezana, ali bo zdržala vse, ali sem ji zares všeč, me sprejema takšnega, kot sem, in podobno. Pravi odnos torej ni več samo pozitiven in prijeten občutek, ampak je tudi globina, dvom, spraševanje in nenehno povezovanje. Ampak ravno ta dinamika prinaša odnosom živahnost, življenje in bistveno – ljubezen, ki ni zaslepljena, ampak odkrita.