bralka
Bralka iskreno: 'Imam moža, ki pa ga v bistvu nimam'
Brane, pozdravljen, verjetno si se s situacijo, podobni moji, že srečal, da pa ne iščem med arhivom, ti kar pišem. Sem ženska poznih 40. let, poročena, sicer brez otrok. Poročena z možem sva 12 let, skupaj pa sva že prek 20 let. Željo po družini sem imela, vendar si jih partner niti ni želel niti nisva več intimna. V času razmerja sva sicer ustvarila skupen dom, zaradi česar sva imela nemalo finančnih težav, iz katerih sva se uspešno izkopala. Navzven sicer delujeva povsem običajna zakonca, vendar se me mož niti ne dotakne. Spiva v ločenih posteljah zadnjih 15 let, upala sem, da se bo to spremenilo, ko se bova poročila. Mislim, da ga ne privlačim več, iskreno se niti ne trudim, ga pa vendarle nisem v času najinega razmerja nikoli prevarala, niti pomislila nisem na drugega moškega, kar pa zanj ne vem. Mož sicer doma večino del postori, pokosi travo, skrbi za mačke, psa, pospravlja in ureja vse okrog hiše, tudi dopuste planirava skupaj, prosti čas pa največkrat preživljava skupaj s prijatelji, sama ne greva nikamor, če pa že, pa je to za kak dan, dva, pri čemer mož kolesari, gre v hribe, jaz pa se sama odpravim na kak sprehod. Hodiva tudi skupaj po nakupih, ko zbolim, poskrbi zame, me pelje k zdravniku in mi pomaga. Se pa na žalost vedno bolj počutim le še kot gospodinja, ki mu kuha, pere, skrbi zanj in za hišo, imam ga sicer rada, vendar ga pogrešam ... pogrešam kot moža, partnerja, pogrešam toplino, objem ... Boš vprašal, če se sprašujem, ali ima ljubico. Ja, se sprašujem, enkrat tedensko mi sicer zatrjuje, da bo ostal dlje časa v službi in ga ne bo domov, tudi občasno za vikend odide na služben seminar, izobraževanje. Sicer me vsakič, ko je fizično odsoten, pokliče, mi reče, da me ima rad in da me pogreša. Kje dejansko pa v tem času je, pa iskreno ne vem. Če me razumeš, imam moža, ki pa ga v bistvu nimam. Zalotim ga sicer, da je z mislimi drugje, je pa fizično, ampak le platonsko, pri meni. Kaj naj storim, kaj misliš, ima ljubico?
Bralka iskreno: 'Mož se me sploh več ne dotakne, pogovarjava se samo še o psu'
Spoštovani, pišem vam, ker več ne vidim izhoda. Z možem sva skupaj že 30 let, z vsemi vzponi in padci. Zadnja 3 oz. 4 leta pa samo drsiva navzdol. Mož se me sploh več ne dotakne, se me izogiba, pogovarjava se samo še o najinem psu, kaj naj skuham in podobne neumnosti. Skupaj spiva 1-krat do 2-krat na leto in on misli, da moram biti s tem zadovoljna. Stokrat sem se že poskušala z njim pogovoriti, ampak vsakič znori, mi govori, da sem bolna, da si vedno nekaj domišljam, da se naj grem zdravit, da mu bom požrla vse živce ... Doma vse naredim, kuham, čistim, pospravljam ... Ampak on ne opazi nič, kot da je vse to samoumevno. Včasih mu je seks veliko pomenil, normalno, da imam zato dvome in vprašanja, in ko ga vprašam, ali ima drugo, spet znori in me zmerja. Tudi telefon skriva in ga ima vedno na tiho. Z nikomer se ne pogovarja po telefonu doma, ampak samo zunaj, ko gre s psom na sprehod. Zdaj je še hčer, ki več ne živi doma, obrnil proti meni, češ kako je on "bogi", da jaz vedno oddajam negativno energijo, da ga kontroliram ... Ne vem več, kaj naj naredim, lepo prosim za nasvet.
Bralka priznava: Mislim, da me mož vara, čeprav to spretno skriva.
Brane, živjo! Sem v najlepših letih, otroci skoraj samostojni, kariera na vrhuncu, pravzaprav mi nič ne manjka. Imam pa težavo, ki mi greni že tri leta življenja, namreč mislim, da me mož vara. Čeprav to spretno skriva. Se je nekajkrat že malo ujel, pa me je spretno "okoli prenesel". Zakon in seks sta sicer celo boljša, kot pred to ugotovitvijo pred 3 leti, saj je tudi on dojel, da nisem slepa. Vendar pa me neprestano zanikanje že nekoliko utruja. Kako vem ali slutim? Na spodnjicah ima 1x ali 2x v tednu bele madeže. Hm, kaj misliš ti? Ves čas me kljuva, zakaj ne gre? Ali pa zakaj ne zapusti nje? Kaj se moškim plete po glavi??? Pa vendar ne bo tako še par let? Kaj misliš ti? Tvoja zvesta bralka.
Bralka Johana: 'Seks ni bil za v spominsko knjigo'
Hej, Brane, pozdravljen, bom kar takoj povedala, kaj me muči. Stara sem dobrih 40 let, še kar dobra ločenka in mati dveh najstnikov, za katera oče spodobno pomaga skrbeti, čeprav me niti ne pogleda, ko se slučajno srečava. A to je druga zgodba. V tej, zaradi katere ti pišem, je moški mojih let, prav tako ločenec z dvema najstniškima otrokoma, ki prav tako lepo skrbi zanju. Morda celo pretirano, če je to mogoče. Počasi sva se zbližala, delno zato, ker mi je že na začetku dejal, da je bolj samotarske narave in da ni rad v družbi preveč ljudi, kar koli že to pomeni, da ne mara hrupa in da ne mara dotikov drugih ljudi. Pa še to: da ima več hobijev, ki se jim strastno posveča. Po pol leta sva vendarle prvič seksala. Jaz bi veliko prej, pa ... Ne vem, ni važno. Seks ni bil za v spominsko knjigo. Ni bil slab, vsekakor pa je bil prekratek. Manj kot tri minute. Pa to ni problem. Problem je v tem, da seksava približno samo enkrat na mesec, kar je, dragi Brane, zame veliko premalo. Pa tudi to bi nekako sprejela, ker se izboljšuje. Ko sva sama, je zelo pozoren in ljubeč, čeprav včasih mine ura ali več, da se me dotakne, ko pride k meni (vse premalokrat, kot sem že povedala, a po sredi so tudi otroci, moji in njegovi, oziroma logistika, čeprav ...). To, kar me muči, je, da me tako rekoč ignorira, ko sva v družbi. Ne dotakne se me, ko ga primem za roko, jo takoj umakne, ko sem ga enkrat v javnosti objela, je skoraj odskočil in me pogledal, kot da sem ga hotela napasti. Zelo ga imam rada in bi z njim rada imela normalno razmerje, ne samo, ko sva sama, ampak tudi, ko sva zunaj, v družbi. Kaj mi lahko svetuješ? Vnaprej hvala. Tvoja redna bralka in prijateljica na Facebooku 'Johana' (ne ravno, hehe).
Brane: 'Naveličal se te je ali pa ima že drugo železo v ognju'
Stara sem 58 let, prijatelj pa 56 let. Spoznala sva se lani, pred dobrim letom. Prve 3 oz. 4.mesece je bil ideal ... Pozoren, strasten, ljubeč ... Ni da ni. Ne živiva skupaj. Od januarja letos in vse do zdaj še nisva seksala. Tudi tako ljubeč in pozoren ni več. Njegov odgovor je, da me ima resnično rad in da želi z menoj živeti, vendar želi, da greva počasi, saj je bil že dvakrat v življenju zelo razočaran. Pravi, da je lani, ko sva začela, bilo vse prelepo, vendar sva po njegovih besedah bila prehitra. Kljub temu, da mi vsak dan napiše, da me ima rad, mu ne verjamem, čeprav pogosto slišim, da želi z menoj biti do konca. Brane, kaj mi svetuješ? Na kratko. Se splača ostati v tej vezi in čakati, da bo pripravljen kot pravi, ker se boji ponovnega razočaranja? Ali naj vse prekinem in poiščem srečo drugje? Res pa je, da ga imam neskončno rada in želim biti z njim, vendar sem se skoraj po letu dni naveličala čakanja. Prosim, pomagaj!
Obupana bralka: od nje je starejši 20 let in ves čas jo vara
Dragi, Brane! Že od mladih let rada poslušam tvoje nasvete, ki so mi bili v življenju v pomoč. Nate se obračam z naslednjo težavo oziroma težavami. Ljubezensko razmerje sem začela pred 9 leti. S partnerjem ne živiva skupaj iz določenih razlogov. Prva 3 do 4 leta je bilo razmerje fantastično, polno strasti in pogovorov. Tudi skupaj sva si kuhala, sem mu urejala dom. V seksu sva poskusila vse in res oba uživala. Rekel je, da je komaj z mano spoznal skrivnosti seksa. Čeprav je več kot 20 let starejši od mene, ga iskreno ljubim. On mi je prva leta tudi izkazoval ljubezen z besedami in dejanji. Zaupal mi je vsa svoja seksualna doživetja. Zdelo se mi je, da sem spoznala sorodno dušo, ki mi je vse zaupala. Že takrat sem opazila, da rad gleda oddaje o varanju in da je prijavljen na spletnih straneh za iskanje seksa in žensk. Čeprav je bil obseden tudi s slikami moških. Na vse to je odgovoril, da pač rad gleda. To še ni bil tak problem. Pred 4 leti, ko sem se res trudila za najino razmerje, pa sem ugotovila spremembo. Prej moški, ki je imel vedno čas zame in me je sam klical ter se menil ure in ure mi vse zaupal, naenkrat ni imel več toliko časa. Izgovori, da ne more 'viset' toliko na računalniku, da dela. Bla, bla. Takoj sem vedela, da me vara. Izkazalo se je, da imam prav in to z oddano žensko. Seveda je kljub dokazom trdil, da imam fantazijo. Nato se je v času korone navezal na starejšo žensko, kar je zanikal. Govoril je celo, da s tako on res ne bi. Videla pa sem dokaze, da ji je govoril, kako bi z njo seksal, jo božal, poljubljal, da jo ima rad ter druge ljubkovalne besede. Jo vozil k zdravniku, prikrival in se izgovarjal, da nima nič z njo, da je samo hodil na kavico k njej. To razmerje se je končalo žalostno. Bil je potrt in obupan, vendar kljub dokazom, trdnim, ne prizna. Laže naprej. Sedaj se je spustil v razmerje z obilnejšo mlajšo žensko, ki rada pije. Od njega mlajšo več kot 30 let. Ta ga finančno izkorišča, v zameno imata oralni seks, pa verjetno tudi pravega. Dragi, Brane, psihično sem uničena. Kaj je s tem moškim, ki sem mu nudila vse od seksa, raznih užitkov, mu pomagala v hiši, da me nenehno vara? Sumim, da je odvisen od varanja. Kaj mi preostane? Lep pozdrav in hvala za odgovor. Stefanie
Bralka po 35 letih zakona dvomi, da je bil mož sploh kdaj zaljubljen vanjo
Pozdravljen, Brane! Sem v čustveni krizi brez ideje, kaj narediti za svoj zakon oz. zase, se trudim že leta in leta, pa mi nekako ne uspeva, ja, problem je v tem, da mi mož ne izkazuje čustev. Poročena sva 35 let in nikoli mi ni znal ali hotel izreči kakega komplimenta, tudi rad te imam ali ljubim te, zelo redko, tudi do seksa je vedno zadržan, ga je bilo bolj malo, tudi objemov in poljubov, poročila sem se pri 19 mož pri 25, zaljubljena, jaz ja, za moža se sprašujem, če je sploh kdaj bil vame ... Ja, zakaj kar vztrajam v tem zakonu in čakam ... Drugače je skrben, vedno pripravljen pomagati, razumevajoč, dober oče in dedek. Mislila sem, da ko bo v pokoju, se bodo stvari med nama izboljšale, pa se niso, večkrat o tem načnem pogovor in ni uspeha. Vedno reče 'saj sem jaz za vse kriv', sploh ne predela bistva problema, potem se za kak teden ali dva odnos malo izboljša, takrat je kak seks, kak objem, potem pa spet po starem. Varal me ni, tudi jaz ne, se večkrat vprašam, zakaj pa ne, ker moja samozavest je na dnu in tudi nimam želje po tem, zelo si želim razumeti moža, kaj se v njem dogaja in zakaj je tak do mene. Zakaj, zakaj, ker v meni vre in ne vem, kako se tega rešiti. Upam, da mi pomagaš s svojimi nasveti. Sem se kar razpisala, sem nekomu morala povedati, hvala in lep pozdrav!
Bralka iskreno: 'Kmalu zatem, ko se je rodila hči, je šel v zapor'
Sploh ne vem, kje začeti z vprašanjem. Živim z možem že 13 let, imava prečudovito hčer, staro 11 let, in sina, starega 7 let, ki je avtističnega spektra in ima zaostanek v razvoju. Od prvega dne živimo skupaj v podnajemnem stanovanju in mož je od prvega dne dalje zaposlen v tujini in domov hodi le vsake 3 tedne, potem pa je en teden doma. Kmalu zatem, ko se je rodila hči, je šel v zapor zaradi kraje ... Imel je poleg tega še ogromno dolga povsod. Bile so non stop same laži, laž na laž. Pil je na skrivaj alkohol ... In tako se je vse nadaljevalo, dokler se ni rodil sin, kmalu zatem je šel spet v zapor zaradi kraje. In priznam, ko je bil drugič v zaporu, sem se popolnoma izgubila in sem ga prevarala. Da povem, ko se je rodil sin, je k nam prišla živet moja sestra in še danes živi z nami. Ko je prišel iz zapora, sem mu priznala mojo napako. In seveda sva se odtujila drug od drugega. Leta zatem sva se ponovno zbližala, vse dokler nisem ugotovila, da me vara s svojo bivšo žensko iz mladosti. Z njo je spal po hotelih ... Meni in otrokom pa lagal, da dela in da nima časa, da se nam oglasi na MSN ali Whatsapp kamero. Prav tako je večkrat samo za vikend prišel iz tujine, da se je dobil z njo, nam pa lagal, da je v tujini. In tako sem žal izgubila zaupanje in mu ne verjamem ničesar več. Tudi ko se pogovarjava, mi vedno pravi, da vse to, kar je bilo za nazaj, da njega ne briga. Ja, tudi jaz priznam, da sem marsičesa kriva in da imam napake in da sem mu kdaj v jezi rekla neprimerno besedo. In ko se midva skregava, se enostavno odmakne in tudi otrok ne pokliče nekaj dni. Sedaj, ko ni poklical otrok 5 dni, sem v jezi rekla, da ni oče otrok. In kaj hujšega. Sedaj se trma, ker ni oče otrok. Ja, tudi jaz imam napake, nisem brez njih. Ampak boli me, ker zaradi najinih napak trpita otroka. Kaj in kako naj se sploh grem naprej? On vidi vedno rešitev samo v ločitvi. Kje in kako bom jaz ... Prosim za iskren in direkten odgovor. Hvala!
Slovenka obupano: 'Ali je ok, če ga moti število nekdanjih spolnih partnerjev?'
Ali je ok, če partnerja moti število nekdanjih spolnih partnerjev? S sedanjim partnerjem sem malo manj kot leto dni in na začetku zveze sem mu število zaupala, ker je sam spraševal po njemu. Glede na to, da sem relativno mlada (pod 30) je številka res grozna (20) in tudi sama se svoje preteklosti sramujem, a je žal ne morem izbrisati. Odkar sem mu številko zaupala, sem ves čas nekako "na trnih", kakšno predstavo ima o meni. Sam je že večkrat omenil (ko sva se o tem pogovarjala), da ga število moti. Po eni strani ga razumem, po drugi pa mi ni všeč, da zvezo peljeva naprej pod vprašanjem, ali bo dolgoročna zaradi mojih "madežev" iz preteklosti. V zvezah (imela sem dve daljši zvezi pred njim) sem bila vedno zvesta in nikoli nisem varala, žal pa sem vmes, ko sem bila samska, bila "nagnjena" k priložnostnim spolnim odnosom. Ne vem pa, kaj se plete po njegovi glavi, čeprav sva večkrat že govorila o tem in on je enkrat tudi omenil, da lahko pretekla dejanja veliko "povedo" o neki osebi in da je ob tem številu manj možnosti, da bo on meni "poseben". Ne vem, v čem je "štos" ...
'Samo sebe poskušam odvrniti od porednih mislih, vendar mi ne uspeva najbolje'
Pozdravljen Brane, redno berem tvojo rubriko in se vedno strinjam s tvojimi nasveti in mišljenji. Zato se zdaj obračam na tvoje mnenje o svoji težavi. Tega nikoli nisem odobravala ali verjela, da se lahko zgodi. Naj se najprej predstavim. Sem stara 35 let, poročena in imam dva otroka. Po svojem mnenju sem videti mladostno in zelo dobro. Z možem sem začela zvezo pri svojih 17 letih. Vedno sem mu bila zvesta. Do sedaj. No, tudi sedaj sem mu, če se ne šteje varanje v mislih. Ali se šteje kot izdaja? Namreč, všeč mi je drug fant/moški (3 leta mlajši od mene), noro me privlači in mislim, da tudi jaz njega. Kadar se srečava se začuti nora kemija in iskra med nama. Mislim, da tudi z njegove strani, ker ne odvrne pogleda stran od mene. Ve, da sem že zelo dolgo oddana, in vem, da ne bo naredil koraka naprej, tudi jaz ga ne bom. Vendar sem tako jezna nase, ker sem si dovolila, da mi je lahko nekdo drug všeč, ko pa imam rada svojega moža. Je super mož, me spoštuje, imava reden, dober in kvaliteten seks. Vedno maksimalno poskrbi, da sem zadovoljena. Vendar si vseeno tolikokrat, prevečkrat predstavljam seks s tem drugim moškim. Samo sebe poskušam odvrniti od porednih mislih, vendar mi ne uspeva najbolje. Ali je to posledica, da sem že tako dolgo v samo eni zvezi? Ali je možno, da ne ljubim več dovolj svojega moža? Tudi ti si dolgo poročen in ali se je kdaj zgodilo tebi ali komu, ki ga poznaš, da čeprav je bil srečen v zakonu, si je vseeno močno želel nekoga drugega? Imam slabo vest, ker se mi zdi, da sem na nek način izdala moža. Kaj mi svetuješ? Verjetno to, da vse skupaj poskušam potlačiti in nadaljujem življenje kot do zdaj. Vse to vem, ampak je še vedno tista nora želja, da bi bila z moškim, ki mi je všeč, vsaj enkrat, ampak nikoli ne bi pustila moža le zato, da bi z nekom nekaj poskusila. Ali sem sebična in dvolična? Tvoja zvesta bralka, ki je vedno že v mislih sestavila odgovore na vprašanja, ki so ti jih druge bralke postavljale, je prišla do točke, ko je zmedena in sama potrebuje nasvet. Hvala, Zmedena in zasanjana
Bralka iskreno: Nočem ga prevarati, ampak res mi prija osvajanje mlajšega
Imam čudovitega moža in otroke. Ampak me osvaja nekdo mlajši in mi daje pozornost. Sicer sva samo pri pisarjenju, med nama se ni zgodilo nič. Ampak tako mi prija ta pozornost. Že neštetokrat me je povabil, da se dobiva, pa se zmeraj izmuznem. Spodaj mi pravi ja, vest pa ne. Kako naj ga odmislim, saj ne želim prizadeti odličnega očeta in moža. Vem, da mi tudi ne bi šlo "skozi", da bi varala in ob tem bila okej. Tudi mene bi zlomilo. Nočem ga prevarati, ampak res res mi prija tole osvajanje mlajšega in ful čednega moškega.
Srečno poročena bralka: 'Leto dni je trajalo, da sva se znašla skupaj gola ...'
Pozdravljen! Tako hvaležna bom moškega odgovora, zato že v naprej, Brane, tisočkrat hvala! Sem 38-letna mamica treh otrok. Resnično srečno poročena in močno zgarana od projektov preteklih let. Začelo se je že nekaj časa nazaj ... V sebi sem začutila silno potrebo po potrjevanju nasprotnega spola. In jo tudi dobila. Kljub otrokom in tempu se nisem nikoooli zapustila in tega, da dobro zgledam, se prekleto dobro zavedam! Ampak ne toliko, da ne bi potrebovala igre in seveda potrjevanja z nasprotnim spolom. Hočem igro, ves čas, intenzivno! Leto nazaj sem tako "naletela" na "pravega frajerja". Na večerni zabavi sva treščila skupaj. Ni me izpustil. Jasno je hotel stik ohraniti. Tudi on je lep, to ve, in bogat. Nevaren, ker nikoli ne veš točno, kje si. Leto dni je trajalo, preden sva se znašla skupaj gola ... Do takrat samo igra preko sporočil, 2x bežno srečanje ... Se je približal in umaknil. Kot da samo preverja, "če sem še za" in se je malo umaknil. Prvo srečanje se je končno zgodilo v avtu. Bilo je strastno, vroče, od sebe sem dala vse ... On pa prestrašen, malo zmeden in 'ni se izkazal'. Nato zmeda, umik in ponovno srečanje. Z moje strani akcija in strast, z njegove strast ja in 'slaba akcija'. Potem pa en dolg čustven večer, ko me je končno v miru zadovoljeval in bil noro nežen in ljubeč. In od takrat pogosto dopisovanje, srčki in naklonjenost. In še vedno nimam pojma, kaj bi rad! Nisem prepričana, da si me res želi, po drugi strani se mi 'kao' smili, ker je prestrašen in spet sem jezna, ker se igra. Včeraj sva se dobila in spet je bil zmeden in je rekel, da se mogoče dobiva jutri. In danes pravi, da ima gužvo. Pika. Samo to. Kaj za vraga se plete v tej moški glavi??? Zelo rada se igram z moškimi, brez milosti. Uživam, ko jih zmedem, tako ali drugače. V tem primeru je on zmedel mene!?? Prosim, prosim, prosim za odgovor, pomoč.
Bralka iskreno: Zgodilo se je, da sva postala ljubimca, saj sva oba v zvezi
S partnerjem sem v zvezi že več kot 20 let, skupaj imava dva otroka. Noro sem bila zaljubljena vanj do približno leta nazaj, ko se je naključno začelo spogledovanje z večletnim prijateljem (od obeh), nakar sva se zbližala in zgodilo se je, da sva postala ljubimca, saj sva oba v zvezi. Jaz sem se zaljubila vanj in on čuti podobno do mene. Jaz sem mojega partnerja pripravljena zapustiti zanj, on se pa boji njegovega odziva, ko bo izvedel. Noče se kregati z njim, ker se poznata od otroštva in imamo skupne prijatelje. Njegova zveza je tudi pri koncu, ampak njega bolj skrbi moja. Vprašanje je, kako naj svojemu partnerju povem, da je konec (ta je še vedno vame noro zaljubljen po tolikih letih)? In kako naj midva z ljubimcem nadaljujeva najino zgodbo?
'Lepo je imeti nekoga 'pri nogi', a se zapleta, ker želi več seksa'
Dragi Brane, imam svojevrsten problem. Po več kot 10 letih me mož ne privlači več. Ne zaradi videza, ampak ker se mi preveč podreja. Moški, ki joka, ko ga z lahkoto prepričaš v kar koli, ampak res kar koli, ne verjamem, da je kateri ženski seksualno atraktiven. Hrepenim po pravem moškem, ki ne bo upogljiv, ubogljiv in prisesan name. Zabavno mi je, a me tudi vedno bolj odbija, da mi vse verjame. Seveda ljudje v okolici vidijo malo bolj realno sliko, vendar ga z lahkoto skregam s komer koli, tudi s sorodniki, z nadrejenimi ... Sicer je lepo imeti nekoga "pri nogi", vendar se zapleta, ker želi vedno več seksa. Meni se seks z njim upira. Lažem mu, da nimam poželenja, da imam težave ... Ampak deluje, da vsaj tu ne verjame. Prav tako z njim nikoli ne doživim orgazma, čeprav se res trudi. Vem, da je težava v meni, saj se mi seksualno upira. Seveda imam poželenje, ampak do drugega. Spoznala sem že več moških, ki me privlačijo, z drugim doživim vrhunec, tako da predvidevam, da je velik del vrhunca v glavi. Lani sem šla na morje s čudovitim moškim, to so bili najbolj divji, nori in nepozabni dnevi v življenju. Nikakor se ga nisem nasitila. Ne želim se še ločiti, ker vem, da tak, ki mi bo vedno kril hrbet, ki bo kot omamljen od mojih laži, najverjetneje ne obstaja. On bi zame prodal tudi ledvico. Hkrati pa ne želim zapraviti najlepših let ob moškem, ki me ne privlači. Seks z njim se mi upira, a ker vsake toliko moram, pač nekaj spijem ali kdaj kaj močnejšega (belo) in je nekako znosno. Vendar vem, da to ni rešitev. Torej kako zavlačevati čim dlje, kako moškega prepričati, da ne bo silil v spolne odnose? Verjame mi vse, le pri spolnosti ga nekako ne morem dokončno prepričati, da mi pač ni.
Obupana bralka: Mož se je zredil in me zato veliko manj privlači
Živijo. Imam problem. Stara sem 30 let, poročena, z možem imava dva otroka. Mož je ljubeč, zvest, delaven. Ko sva se spoznala, je bil športnik, imel je krasno telo, zelo me je privlačil. Skozi leta pa je opustil šport in sedaj se ne giblje nič, prehranjuje se slabo, in to se mu je zelo začelo kazati na telesu. Sama sem po dveh porodih, službi in ostalih hobijih še vedno čvrsta, telovadim, jem zdravo. Pač najdem čas, ker mi to veliko pomeni zase in zanj. Možu sem že večkrat namignila, da mi to ni všeč (neaktivnost in prehrana), vse, kar naredi, pa je to, da je užaljen in namesto da bi dvakrat tedensko potelovadil in jedel manj slabe hrane, je še slabše. Posledično me telesno veliko manj privlači, kot me je, in to se seveda opazi ... Njegova rešitev pa ni, da nekaj naredi, ampak tarna, da me ne privlači več. Ne vem, saj smo vendar ljudje tudi vizualna bitja, ali sem samo plehka in bi mi moralo to biti v redu in gledati samo srce? Kaj naj naredim, da mu dam motivacijo? Ali moram jaz spremeniti moja pričakovanja? Ne vem, če zmorem, da bi mi postalo to všeč in bi še naprej lahko ohranjala telesno privlačnost ... Kaj meniš?
Ko je odkrila moževo dopisovanje s sodelavko, je doživela šok
Pozdravljeni! Imam moža, s katerim sva že 19 let v vezi. Imava dva otroka. Do letošnjega morja za prvi maj je bilo vse v redu. Imava vzpone in padce; kot v vsakem zakonu. Na morju smo se imeli zelo lepo. Ko smo prišli z morja, je moj mož šel kolesarit, meni pa moja ženska intuicija ni dala miru in sem malo brskala po njegovem mobitelu. Vem, da to ni lepo. Med njegovimi izbrisanimi e-maili, sem našla dopisovanje s sodelavko, kako upata, da se jima bo uresničila želja, da bosta naslednje leto za prvi maj skupaj sedela na klopci na morju. Moj dragi ji je še napisal, da komaj čaka sredo in seveda službo. V tistem šoku nisem vedela, kje se me glava drži. Poklicala sem sosedo, da odpelje hčeri k moji mami, potem pa sem čakala njega in njegovo razlago. Ko je prišel, je takoj opazil, da otrok ni. Rekla sem mu, naj mi razloži, kaj je to dopisovanje. Dejal je, da je samo hec in da nič nima z njo. Seveda nisem verjela. Bil je miren in tudi malo ni bil živčen. Lepo mi je razlagal, da nič nima z njo. Tudi potem, ko sem dobila dva njegova e-maila z opravičilom in se tem, da je vesel, da sem ga dobila pri dopisovanju z njo, preden bi se še res kaj zgodilo, in da ona do njega nič ne čuti. Da vidi, kaj ima doma in da mu jaz in otroci veliko pomenimo, in da ne bi bilo vredno tega uničiti. Nekako mu verjamem, da ni imel z njo nič, samo vseeno je neko zaupanje izginilo iz mene. Bojim se, da ne bom sedaj naredila napake in zaradi mojega jezika, ker ga povsod vidim samo z njo, izgubila. Prosim za nasvet, kako naj to pozabim in kako naj grem naprej. HVALA
36-letna bralka: Moj 19-letni fant ne ve, da imam dva otroka
Hej, Brane! Potrebujem nasvet. Stara sem 36 let, imam dva otroka iz prejšnjega zakona, moj novi partner pa je star 19 let. Ampak on in otroka ne vedo drug za drugega. Prepričana sem, da bi bil moj fant šokiran, da imam dva 9-letna otroka, kajti pred njim se obnašam mladostno in skupaj žurava. Zanj sem mlado dekle in ne zaposlena stroga mamica. Ne vem, kako bi prenesel dejstvo, da imam otroke, do katerih sem stroga. Najprej sem bila z njim zaradi odličnega seksa, sedaj po 7 mesecih, pa sem začela čutiti močna čustva inželim si več kot seks. Želim si biti z njim ves čas, a njegova družina ne ve zame in moja zanj. Ne vem, kako bi to prenesli, sploh zaradi otrok. Ali ima taka zveza sploh prihodnost? Tudi sama ne bi pred tem podpirala zveze s tako starostno razliko, a sedaj čutim prava čustva in čeprav je samo študent, je zame pravi moški.Prosim svetuj mi. Lep pozdrav!
'Zelo lepo ravna z mano, je ljubeč, topel, zabaven, obožuje seks z mano, ampak ...'
Pozdravljen! Hvala za vaš moški pogled na medspolne odnose. Rada berem to vašo rubriko, večinoma se tudi strinjam z vašimi odgovori. Nekaj sem se pa tudi naučila od vas o moškem funkcioniranju v odnosih. Moja težava je taka: oba s partnerjem sva stara okoli 55. Skupaj sva nekaj več kot eno leto. Ne živiva skupaj, videvava se tedensko, preživiva 2 do 3 dni tedensko skupaj, včasih se pa ne vidiva 10 dni. Tako je zaradi njegovih obveznosti. Jaz sem stabilna in neobremenjena s prejšnjimi odnosi, podjetnica, mama odraslih otrok, živim sama. On je univerzitetni profesor, živi sam, otroci so že veliki in so pri materi. Je skromen človek, dober oče, dober moški, dober profesor in dober ljubimec. Po osnovni izobrazbi je iz vojaških voda, v njegovem življenju so red, red in disciplina. Najin seks je krasen od prvega do zadnjega dneva, oba uživava, oba dajeva, oba prejemava. Kaj je narobe? Vem toliko, kot menda moram vedeti (po njegovo). Ženo je zapustil že davno. Ni pomembna. Potem je pred menoj bil v zvezi pet let, njegova partnerica je odhajala k ljubimcu, pa se vračala k njemu, ko jo je ljubimec zapustil, pa se spet vračala in spet odhajala. Pravi, da se je to razmerje zaključilo pred tremi leti. Da je v zvezi zelo trpel, a da jo je prebolel. Da je poskušal že pred mano s kakimi ženskami, a ni šlo, da sem jaz prva, ki sem spet vzbudila njegova čustva. A da se boji, strahovito boji ... Pravi, da je zaradi izkušnje iz pretekle petletne zveze "emotivno defekten". Potrpežljiva sem z njim, strastna sem, zvesta in razumevajoča, ne vdiram v njegovo intimo. Zelo lepo ravna z mano, je ljubeč, topel, zabaven, obožuje seks z mano tako kot jaz z njim. Ima še dejavnosti zraven službe, večino prostih dni vseeno preživi z mano. A njegovo vedenje se spreminja, kot da ima dve vodilni osebnosti. Če zazna najmanjšo kritiko ali nestrinjanje, zledeni v sebi in postane nedostopen. Ne prenese občutka, da nekdo pritiska na njega. Čutim, da me odriva od sebe, ko se počuti zavržen, zavrnjen. Pustim ga pri miru, ne paničarim, ne jokam, ne grozim, ne izsiljujem ... Rečem mu, da jaz njega ne bom nikoli zapustila, dokler se drži pravil, potem, ko ga to počutje mine, me znova išče ... To se je že večkrat ponovilo, ta 'push-pull' situacija. Sam pravi, da je "svadljiv". Obmolkne in se umakne. Postavila sem pravila, zelo kratka: spoštovanje in zvestoba. Tukaj je meja, čez to se ne sme. Vidim, da se ta njegova emotivna eksplozivnost umirja. V tem letu, odkar sva skupaj, sva se navezala, vzpostavlja se zaupanje med nama. Imava se fino, zezava se, debatirava o politiki, o zgodovini, o dogodkih v svetu, se cartava in nenehno dotikava drug drugega. Moje osebne teme posluša z zanimanjem, takoj bi pomagal, o njegovih ne smem spraševati. Zavedam se, da imam opravka z emotivno motenim moškim, morda celo nekoliko osebnostno motenim ... Človek bi rekel, da je tisti nori profesor ... A ima v življenju pomembne funkcije, ki jih brez težav opravlja. Ni imel dosti dolgih zvez v življenju, to med nama on sam šteje že med dolgo zvezo. A po moje tudi kratkih ni imel, ni tip za eno noč, tako je sam rekel. Ne vem, kot pravim, o takih stvareh ne smem spraševati. Rada ga imam, potrpežljiva sem. Čutim in vidim, da me ima rad, dober je do mene in nikoli ni niti verbalno grob, razen enega izbruha čisto na začetku zveze, ko mi je napisal nekaj verbalno žaljivega. Prebrala sem vse, kar sem našla o relacijski travmi, hočem ga razumeti. Ne govorim o tem, čakam, ko/ali bo on spregovoril. Boli me to odmikanje, trikrat sem že mislila, da me je zapustil. Nima pravzaprav čustvenih stikov z nikomer, razen z bivšo družino. In z mano. Mi smo ves njegov bližnji svet. Vse druge relacije je zrušil, z mamo, bratom, z bivšo ljubico. Težko mi je, ko se oddalji, ko prekine komunikacijo, zato vam pravzaprav pišem. A ima taka zveza prihodnost? Se tak moški kdaj uspe osvoboditi travm iz preteklosti? Da se več ne bo bal zapuščanja? Bolečine? Da bodo te vedenjske amplitude vedno manjše? Seksi sem, imam še super postavo, enormno življenjsko energijo, topla sem in nežna, a tudi močna, in življenje me je naučilo potrpežljivosti in sprejemanja. Pravi, da mu je lepo z mano. Da je vse v redu z nama. Da sem ga spet pripeljala v ljubezen. Potem rečem en napačni stavek in vse zgrmi nekam v prepad ... On pa nedostopno oddaljen. Kaj pravite? Hvala za odgovor, bralka
Bralka iskreno: Kljub nepopisni bolečini sem vedela, kaj moram storiti. Samo zbežati
Brane, pozdravljen! Po ločitvi in po nekaj letih se je zgodila prva kava z njim, ki je prav tako ločen. Začela sva počasi, nevsiljivo, neobvezno in brez pritiskov. Verjetno me je ravno to pritegnilo. Vse, kar sem pogrešala, sem naenkrat imela. Zelo kmalu me je predstavil svojemu krogu prijateljev, staršem in družini. Oba imava polnoletne otroke, živiva ločeno, a se vsak dan vidiva. Kot oseba je zelo komunikativen in družaben, samozavesten, inteligenten, delaven. Do mene je pozoren, skrben, obziren, ljubeč in včasih tudi vzvišen. Če mu kaj ne odgovarja, presliši in ignorira. O čustvih se pogovarja stežka. O svoji preteklosti mi je povedal skozi naključen pogovor. Povedal, kar je želel. Nisem ga dosti spraševala, saj nisem tip pijavke. Vedela sem, da je imel po ločitvi malo daljšo vezo ter nekaj priložnostnih srečanj. Zakaj točno veza ni uspela, iz razgovora nisem razbrala. Sama sem se enostavno prepustila, želela sem novo poglavje zase in zanj – začela verjeti v naju, ne da bi se obremenjevala z najino preteklostjo. Verjeti dolgoročno. Nekega lepega dne pa ugotovim, da je še vedno v kontaktu z bivšo. Brala sem sporočila. Kljub nepopisni bolečini sem vedela, kaj moram storiti. Samo zbežati. Po temeljitem razgovoru je rekel, da nima z njo nič, da se le občasno slišita kot prijatelja. Da mu ne pomeni nič. Da me ima rad, da mi ona ne seže niti do kolen. Videl je, da me je zelo prizadel in obljubil prekinitev kakršnega koli kontakta z bivšo. Na srečo ali nesrečo pa jo od prej poznam tudi jaz. Naključje je hotelo, da sva se čez nekaj časa srečali. Nekaj vljudnostnih besed, potem pa je izrazila veselje, da sva zdaj midva skupaj. V meni pa alarm, saj sem iz njenih nadaljnjih besed razbrala, da sta še vedno v stiku. S solzami sem oddrvela k njemu, da dokončno razčistiva. Kot bi mi zabodel nož v srce. Spet izgovori, da ga je klicala ona, da je ne more kar izbrisati, da mu je bila v preteklosti v veliki meri v pomoč, da je le prijateljsko. Zame pa nesprejemljivo, kar sem mu jasno in glasno povedala. Da naj se odloči. Sedaj je drugič skesano obljubil, da je konec in sem znova popustila. Pa ne zaradi obljube, ampak so bila moja čustva do njega že pregloboka in zaupanje izrabljeno. Lahko sem se slepila in borila v sebi, kako naprej ter sprejela morda najslabše. Prepustila sem se toku dogajanj, poskušala vsak dan ne misliti o tem in mu poskušala verjeti. Začeti nekako znova pri sebi, za naju. In želela sem spet srečati njo, da bi dobila neko potrditev, a se do danes to ni zgodilo. Ko sva skupaj, pozabim na vse skrbi, ker mi je z njim enostavno lepo, že sama njegova prisotnost me boža. Vsak dan se vidiva in tisti del v meni ga še vedno kontrolira, preučuje. Ko je le možnost, mu pogledam v telefon. Ne vem, ali je tako spreten v brisanju podatkov ali se je res odločil, kot mi je zatrdil, in sicer da prekineta. Ne najdem ničesar, nemir v meni pa se ne umiri. Sicer sva kompatibilna v vsakdanjem življenju, v mišljenju, pogledih, interesih, pa tudi v intimnosti. Enostavno me izpopolnjuje. Ko sva ločena, pa v meni vse divja ... Občutki strahu pred prizadetostjo, bolečino in izgubo. Ne vem, kako naj se umirim, počutim se ujeto v tehtanju, kaj je prav in kaj ne. Težko zaspim in ponoči se zbujam, mojemu premlevanju ni konca. Ves čas ga vidim in si dopovedujem, da je moja predstava zgrešena, da manipulira z menoj, da me le izrablja ... Že samo, ko ga slišim, pa sem nemočna, pozabim na vse. Brane, ali sem začarana (beri nora) pri 54 letih? Prosim te za mnenje, tvoj vidik, nasvet ... kar koli. Hvala ti vnaprej. A.
Bralka priznava: Že dve leti imam ljubimca. To je moj bivši sodelavec
Brane, zdravo. Že dve leti imam ljubimca. To je moj bivši sodelavec. Mož o tem ne ve nič, dobiva a se enkrat na teden na skrivaj. Z njim mi je prav lepo, ker je pri svojih 55 letih zelo seksi. Naj ti zaupam, da sem stara 41 let, poročena 12 let in brez otrok. Kaj naj storim? Ne morem prenehati z njim.
'Že osem mesecev imam afero s poročenim moškim'
Pozdravljen, Brane! Že kar nekaj tvojih odgovorov sem prebrala na temo varanja, pa vendar se v nobeni zgodbi nisem prepoznala, zato sem se odločila, da ti pišem. Že osem mesecev imam afero s poročenim moškim, ki sem jo vmes večkrat prekinila, vendar se vsakič vrnila nazaj. Zdaj sem spet pred vprašanjem, ali vztrajati ali tokrat res dokončno zaključiti in pozabiti nanj. Vse skupaj se je pravzaprav začelo, ko je do mene pristopil po nasvet glede ločitve. Tudi sama sem že kar lep čas ločena in imam dobro življenje. Razlog, zakaj je želel ločitev, je bil ta, da je njega žena večkrat prevarala (imata tudi druge probleme, vendar je bila to pika na i). Pokazal mi je nekaj sporočil, ki jih je pošiljala svojim ljubimcem in prijateljicam, zato v ta del zgodbe nisem nikoli dvomila. Najino prijateljstvo je hitro preraslo v nekaj več in resnično sva oba začutila, da sva za skupaj. Moja vest pa mi večkrat ni dala miru in sem se umaknila, da bi onadva rešila zadeve med sabo, kar pa se ni zgodilo, saj ona kljub vsem dokazom vztrajno zanika svoje afere in se jezi na njega, ker je gledal v njen telefon. Sta bila tudi pri terapevtki, potem pa ona ni več želela iti, ker se je to njej zdelo "brez veze". Naj ponovno omenim, da tega ne vem samo na podlagi njegovih besed. Tudi spolnih odnosov med nama ni bilo do pred kratkim, da bi me imel zaradi seksa, močno dvomim, saj bi verjetno dobil kakšno drugo, ki je ne bi bilo treba čakati več kot pol leta, pa še to se je zgodilo le dvakrat. Zdaj pa jaz želim po eni strani vse skupaj zaključiti, vsaj dokler ne uredi z njo in dokler se ne loči. Njegovo finančno stanje trenutno ni najboljše, to je glavni razlog, ki ga drži nazaj. Glede na razmere na nepremičninskem trgu to lahko razumem, ne želim pa, da se kar preseli k meni. Ena izmed možnosti je, da si poišče stanovanje izven Ljubljane, česar pa zaradi otrok ne želi. Po drugi strani mi je težko, saj sem se vanj resnično zaljubila in on mi ta čustva vrača. On se zaveda, da bi to bila najbolj razumna poteza, vendar tudi on ni pripravljen zaključiti stvari in zdaj se vrtiva v krogu. Pa še to za konec: razumem, da je narobe, kar počneva. Razumem, da se večina moških zaradi nezvestobe ne loči (njene in njegove), razumem, da večina moških po ločitvi ne ostane z ljubico ali pa da kasneje to obžaluje. Tudi glede tega imam pomisleke in to sem z njim jasno skomunicirala. Pa vendar sva se našla in si ne predstavljava, da se ne bi poznala ...
'Odločila sva se, da imava otroka, a kot prijatelja. In zgodilo se je, zanosila sem.'
Dragi Brane, stara sem 30 let in sem mamica čudovitemu, pol leta staremu fantku. Vedno sem želela otroke, a sem nekako naletela na moške, ki niso želeli to še v teh letih. Zadala sem si (nekje pri 25 letih), da bom imela prvega otroka nekje okoli 30. leta, z nekom ali sama. Temu primerno sem tudi iskala zaposlitev, ki bi mi omogočala finančno stabilnost, kar sem tudi našla. Malo kasneje sem spoznala mojega sedaj nekdanjega fanta in skupaj sva bila štiri leta. Je pet let starejši od mene. Živela sva skupaj tri leta, ni bilo popolno (ne verjamem v popolnost), bilo je pa lepo in delovala sva dobro. Bila sva dobra prijatelja, super seks (sva oba zelo seksualna), skrb eden do drugega, spoštovanje, potovanja in možnost lepe prihodnosti. Nikoli nisem bila nek tip ženske, ki bi sanjarila o poroki, zame je to samo papir ... Živeti skupaj je zame kot, da bi bila poročena. Velikokrat sva govorila o prihodnosti, gradnji hiše in otrocih. Načrti za hišo so bili že v procesu (on ima zemljo) in finančno sva bila zmožna. Ko je prišlo do vprašanj (v zadnjem letu zveze), kdaj bova ustvarila družino, pa je imel izgovore: ko bo hiša, ko bom imel boljšo službo, ko bom prihranil kaj denarja ... Jaz pa nisem tip človeka, da dajem priložnosti v nedogled. Meni je bilo dovolj jasno, da ta 'ko bom' mogoče ne bo nikoli. Niti okvirno ni znal povedati, kdaj pa bi morda bil on pripravljen. Mislim, da nihče ni 100-odstotno pripravljen na otroka. V moji glavi se je prižgal rdeči alarm, ali jih sploh noče ali jih pa noče z menoj ... Se pač zgodi ... Nisem odvisna od moškega in od ideje, da moram z nekom biti. Ja, imela sem ga res rada, ampak moje želje in cilji pa so tudi nekaj vredni. Z njim sem se nato po štirih letih zveze razšla in mu tudi povedala resnico, zakaj in kako. Nisem mu zamerila in nisem bila nikoli jezna nanj. Sem mu pa povedala, kakšen je moj načrt. Ostala sva v kontaktu kot prijatelja in si občasno dopisovala. Dva meseca za tem mi je pisal, da v redu, da mi bo naredil otroka. Seveda sem rekla ne. Nisem želela, da naredi nekaj, česar si ne želi, samo da bi bila skupaj. Otrok vsekakor mora biti zaželen, drugače bi mi lahko čez nekaj let očital, da sem jaz kriva, da je v tej situaciji, ki je ni želel. Kasneje tisto leto sem spoznala fanta, s katerim sva se dobro ujela in je želel otroka. Bila sem iskrena, da ne čutim, da bi med nama bilo kaj trajnega, bila je bolj seksualna privlačnost. Odločila sva se, da imava otroka in ostaneva prijatelja ter sva povezana na tak način. Zgodilo se je in sem zanosila. Nikoli ne bi spremenila ničesar, ker je moj otrok moja največja ljubezen in me osrečuje vsak dan. Ko je nekdanji izvedel za moje novo razmerje, je tudi on začel novega. Bila sem vesela zanj in mu to tudi povedala. Privoščim mu res vse najlepše. Nato pa me je videl nosečo par mesecev in prenehal govoriti z mano. Jaz sem rodila in mislim, da mi je čestital nekje po treh mesecih, čeprav je vedel že prvi dan, saj sem še vedno v kontaktu z njegovo družino, ker smo bili zelo povezani. Pred enim tednom pa mi je pisal (ve, da sem samska ) in začel namigovati, da bi se dobila in seveda, da pogreša najin seks. Da pa seveda ne ve, kako bi to šlo, ker je seveda še vedno s to punco (sedaj nekje leto in dva meseca). Nato je izjavil, da je njegova punca noseča in bo rodila čez dva meseca. Da pa stvari niso bile načrtovane. Ne vem, kako verjeti, da ne. Mislim, da moški pri 35 letih zna nadzorovati situacijo. Rekel je, da ni vedel, kako mi povedati in ali ga sovražim, da bo imel otroka z njo in ne z mano. Seveda nisem. Imam ga še vedno rada, ampak ljubezen ni dovolj. Nama že ni bilo namenjeno ustvariti družine skupaj. Moje vprašanje pa je, zakaj? Zakaj želi varati svojo sedem mesecev nosečo punco in zakaj z menoj, ki sem ga pustila? Zakaj več ni zvestih moških, sploh v takšnih situacijah?
Obupana bralka: Predolgo sva vztrajala skupaj nesrečna "zaradi otrok".
Brane, lepo pozdravljen. Lepo bi te prosila za tvoje mnenje, ki ga zelo cenim. Nikoli si ne bi mislila, da se mi bo to zgodilo, a se mi očitno je. Deset let sva bila s partnerjem skupaj, zgradila sva hišo, imava dva krasna otroka. Najin odnos je bil zadnja leta brez spolnosti in globokih pogovorov, oddaljila sva se, ker sva si preveč različna. Predolgo sva vztrajala skupaj nesrečna "zaradi otrok". Ko sva sezidala novo hišo, sem si mislila: "Ok, to je to, pač bom živela nesrečna in kot v celibatu do smrti (živela sem samo za otroke že itak vsa ta leta), otroci pa bodo imeli vsaj dom, hišo kot dediščino." Potem pa se je zgodil on. Inteligenten, privlačen, mlajši moški in mi "nekaj v srcu" prebudil ... Vse se je zbudilo v meni, zacvetela sem. Nekajkrat sva se dobila, to so bili najlepši trenutki v mojem življenju, dokler me ni "posekal" do samega dna. Ko sem mu izrazila, da želim več kot seks (ki je bil precej brezčuten/mehanski, brez nežnosti in gledanja v oči itd.) in da ga ljubim, me je hladnokrvno zapustil in se ni dal več prepričati v nasprotno. Popolnoma mi je uničil samozavest, sem v najlepših letih (40), modra, privlačna, uspešna, situirana, zabavna, zanimiva, inteligentna, visoko izobražena umetnica, a mu nisem bila dovolj. Je pa tudi sam po propadli dolgoletni vezi, za katere propad se močno krivi. Skratka, sedaj sem se z otroki preselila v podnajemniško stanovanje, zapustila bivšega, hišo prepustila njemu (ker je na njihovi zemlji), mali otrok pa ima žalostne in agresivne izpade, da hoče domov, v hišo k atiju. Meni se lomi srce, sama tudi prebolevam zavrnitev ljubimca, ki ga še vedno ljubim in pogrešam. Pomislila sem tudi, da razumem, zakaj kdo stori samomor, čeprav ga jaz ne bi zaradi otrok. Moj bivši partner je izvedel za "ljubimca" in me sovraži, že takoj si je prek Facebooka našel ljubice, s katerimi se sestaja, in sedaj je še bolj sovražen do mene. Do otrok je dober (zaenkrat), a z njim se ne da več normalno pogovarjati (glede skrbništva, nove hiše ...). Na smrt me je strah, kako bo, tla so se mi čisto zamajala. Kot da bi se name zgrnili temni oblaki. Vse, kar sem si želela za vse vpletene, je, da bi bili vsi srečni, a so stvari zelo kompleksne. Zdaj sem se obdala s prijatelji, psihoterapevti, mediatorji, naredila bom vse, da se "postavimo na noge". Prosim za kakšen tvoj pogled in pripombo, resnično me zanima tvoj moški pogled. Kaj bi mi svetoval? Hvala ti vnaprej za tvoj čas in odgovor, zelo cenim. Florence
'Brane, pomagaj. Mož skoraj noče več seksati z mano.'
Brane, pomagaj. Mož skoraj noče več seksati z mano. Enkrat pomladi, dvakrat poleti in to je vse. Imava 3 otroke. Bližava se 40. letu. Običajen izgovor: sem utrujen. V zvezi sva 15 let. Telesno se nisem zredila, še vedno sem fit in aktivna. Le prsi imam manjše in moj trebuh ni več povsem ploščat, takšen kot pred porodi. Se razume, saj nisem več dvajsetletnica. Kako ga naj ponovno vzburim? Poskušala sem že marsikaj zapeljivega, od brazilske depilacije do erotičnih plesov, a ostaja hladen. Sicer vem, da na skrivaj gleda porniče. Na mojo pobudo, da pogledava kakšnega skupaj, pa reče, da je to neprimerno, in mi naredi slabo vest. Dvojna merila torej. S kakšno tehniko ga naj zapeljem? Je namreč zelo zadržan. In, Brane, ali je to običajno, da moški po toliko letih izgubi zanimanje za ženo? Razmišljam tudi, da bi si šla kirurško popravit prsi in gubice na obrazu. Mislite, da bi to kaj pomagalo? Ne sprejemam, da bom pri teh letih kar brez intimnosti, in sem ga že postavila pred dejstvo, da si bom kmalu omislila ljubimca. Ker ga ni to nič ganilo, se počutim še bolj ponižano.
Njen ljubimec misli, da je ločena, v resnici pa je že 10 let 'srečno' poročena
Ne vem, kako bi ti opisala stvar, Brane. Imam 35 let in sem mlada mamica. Srečno poročena sem že več kot deset let. Imela sem resno razmerje s svojim zdaj že bivšim sodelavcem, ko se je lani poleti k njemu preselil prijatelj, pa sem se mu odmaknila in se posvetila družini. Bila sva prijatelja in zelo ga pogrešam. Včasih je bil do mene nežen, ljubeč, imela sva tudi odličen seks, vse to pa sem skrivala pred svojim možem. Ker se nisva videla že leto in pol, ga zelo pogrešam. V njegovem stanovanju imam tudi svoje osebne stvari, še vedno imam ključ. Ne najdem poguma, da bi šla k njemu po stvari, še vedno upam, da bova seksala, ko se bova videla. Veliko dela, oglasi se bolj tako tako ... Sama sem zbolela za covidom in bila tudi skoraj več kot pol leta v bolnišnici, saj sem preživela raka na dojki. Prijatelj misli, da sem ločena, ker mu nisem nikoli povedala resnice, da ga ne bi prizadela. Kaj naj storim? Svetuj, Brane. Hvala!
Obupana bralka: Z možem že nekaj let ne spiva skupaj
Pozdravljen, pišem ti, ker mi boš verjetno znal pomagati. Sem ženska poznih srednjih let, sicer srečno poročena, z možem živiva skupaj že 15 let, otrok nimava, čeprav sem si jih res želela. Razlog pa tiči drugje. Z možem namreč ne spiva skupaj. Že kar nekaj let. Ali sva se oddaljila ali mu nisem več privlačna, ne vem. Možu je sicer telesna bližina, spolnost, bila nekoč zelo pomembna in dvomim, da bi ga kar minilo. Preden sva se poročila, je imel kar pošteno število žensk, zato sem začela sumiti, da ima ljubico. Nočem ga niti zasledovati niti mu brskati po telefonu, kar sploh ni možno zaradi varoval, ki jih ima nastavljene. Sicer mu telefon kaj dosti ne zvoni in kar ujamem in uspem izvedeti, kdo ga kliče. Da se razumeva; imava uspešen zakon, ustvarila sva dom, tudi vsakdanje obveznosti in nasploh težave uspešno premagujeva. Čeprav ga včasih ni doma, mi vsakič pove, kje je (pri bratu, starših), in niti ne dvomim, da bi bil kje drugje. No ja, morda malo. Tudi dopust preživljava skupaj, a čeprav takrat spiva v isti postelji, se me niti ne dotakne. Poleg enotedenskih mankov in včasih za vikend ter več dni med tednom, ko je službeno odsoten, se mož precej zadržuje doma, postori za delo, hodi na sprehod z najino psičko in tudi ob vikendih ter prostem času se druživa skupaj s prijatelji. Ampak vendarle me malce daje dvom ... Bi lahko imel drugo žensko? Sva res skupaj samo zaradi vsega ustvarjenega in navezanosti? Si zato deliva vse, le postelje ne?
Obupana bralka: 'Po spletu me iščejo samo moški, ki si želijo seks za eno noč.'
Pozdravljeni, upam, da mi boste lahko pomagali. V osnovni šoli sem bila zaljubljena v sošolca in on je bil zaljubljen vame. Videla sem ga vsak dan v šoli, med odmori in po šoli na šolskem kombiju. Po koncu osnovne šole pa ga nisem več videla. Ko je odšel v srednjo šolo, sem mislila, da mi bo vsaj povedal, kaj bo z najino zaljubljenostjo, da se bova videvala vsak vikend ali da se bo vsaj poslovil od mene, ampak ni bilo nič. Odšel je brez vsake besede. Ne vem, kaj naj si mislim o tem. Druga težava pa je, da me po spletu iščejo sami taki moški, ki si želijo samo seks za eno noč, jaz pa si želim samo resno zvezo, poroko in otroke. Ne vem, ali je kaj narobe z mano, da si ne želim seksa, ali vse moške zanima samo seks in ne družina. Lep pozdrav!
'Ko se je začelo družinsko življenje, je šlo vse navzdol ...'
Pozdravljen, Brane! Redno se zatečem na Vaš portal in vidim, kako pomagate, zato sem se odločila, da Vam pišem tudi sama – v upanju na odgovor ali pa samo na olajšanje, da se lahko nekomu zaupam. Stara sem 28 let, s parterjem pa sva skupaj sedem let in imava petletno hčerko, drugi otrok pa je na poti. Ne vem, kako naj se počutim.Zadnje leto sem zelo žalostna, brezvoljna in se mi zdi, da me pokonci drži samo še hči. Na začetku veze je vse štimalo, imela sva se rada, se zabavala in uživala. V glavnem, bila sva mlad, srečen in zaljubljen par. Potem pa se je začelo družinsko življenje, rutina in vse skupaj je šlo navzdol. Kljub temu, da mu povem kaj potrebujem. Nisem tiho in si ne mislim naj si sam potuhta kaj me muči, ampak mu vse povem. Kako bi želela da mi pomaga po hiši ali z otrokom. Dela cele dneve, tudi vikende si rad zapolni z delom. Ves prosti čas, ki ga ima, ga raje preživi s prijatelji kakor s svojo družino. Seksala nisva že huh ... Ne spomnim se, ker ga tudi redno ''boli glava''. Kadar ne delam za vikende, hčerko peljem na kak izlet in je večkrat nato užaljen, ker sva šli sami (kljub temu, da ga povabim). Ni lepo, da to rečem, ampak žal mi je, da sem še 1x noseča. Čeprav je na začetku obljubljal, da se bo spremenil, sploh prioritete, kar mu ves čas ponavljam. Ampak zadnje tedne mi dokazuje ravno nasprotno. Ne spremlja me na preglede, ko ga prosim, da mi zvečer pomaga s hčerko, mu je muka. Se mi zdi, da bi mi bilo bolje, če bi bila sama. Tako bi vsaj vedela, da sem za vse sama in ne bi imela pričakovanj do njega. Predlagala sem nama tudi zakonsko svetovanje, ampak on pravi, da ni nič narobe z njim, da če želim, lahko grem sama. Upam, da mi vaš odgovor in mi pomagaš najti neko luč, ki jo tako obupano iščem. Hvala
Obupana bralka: 'Pol leta že nisva imela spolnih odnosov'
Brane, pomagaj. Dve leti sem v zvezi s sicer čudovitim fantom, oba sva v drugi polovici 20ih, težavo v najini zvezi pa predstavlja količina intimnih odnosov. Prvih nekaj mesecev zveze je bilo vse redno in odlično, potem pa je začel zavračati moje pobude za seks. Iskreno sem ga vprašala, kaj je narobe, in dobila neko mešanico odgovorov v stilu: "Utrujen sem – ne počutim se dobro – bova drugič ...". In od takrat je intimnih odnosov vedno manj, na zadnje sva jih imela pred pol leta. Zmedena sem. Od takrat sem že nekajkrat speljala temo na ta pogovor in priznal mi je, da ga zelo obremenjuje stres v službi (vem, da ga res) in da se ne počuti dobro v svoji koži (od kar sva začela z zvezo, je pridobil nekaj kg, ampak mu vedno poudarjam, da mene to absolutno NE moti). Prepričana sem, da me ne vara, saj občasno na skrivaj preverim njegov telefon. Na to nisem ravno ponosna, ampak resnično me teži, če za pomanjkanjem intimnih odnosov leži še kakšen drug razlog, vendar nič ne kaže na to. Prav tako izključujem možnost, da mu v resnici na sploh niso všeč ženske, o tem sem se diskretno pozanimala pri njegovih dolgoletnih prijateljih. Na vseh ostalih področjih se čudovito ujameva, je pozoren, nežen, dober človek. Nočem mu povzročati še več pritiska, ampak, če ostane tako kot je, trpim jaz. Kaj naj storim?
Obupana bralka: Zakaj privlačim moške, ki hočejo samo seks?
Pozdravljen, Brane! Upam, da mi boš lahko svetoval pri moji težavi. Stara sem 30 let in zdaj že kar nekaj časa samska. Zelo si želim spoznati moškega, s katerim bi se ustalila in si sčasoma ustvarila družino. Ne gre za to, da bi me skrbelo, kdaj ga bom spoznala, ne grabi me še panika. Bolj me skrbi, če zame sploh obstaja tak moški. Pri meni je po navadi tako, da moške zanimam samo za seks. V glavnem je tako: Nekoga spoznam, se začneva pogovarjati. Včasih se že zelo hitro pokaže, da hoče samo seks, tako da takega kar odslovim. Včasih pa se s kom res ujamem, se nekaj časa spoznavava in takrat pomislim, no, mogoče se pa še najde kakšen moški, ki ga zanima še kaj drugega kot seks. Takšen po navadi doseže, da mu malo bolj zaupam, potem se pa prav tako izkaže, da hoče samo seks. In ko ga zavrnem, seveda izgine kot kafra, nobenega glasu več od njega. Če sem s kakšnim od njih že spala, sploh če sem se z njim počutila nekako povezana in mi je bil všeč, pa je prav tako izginil. Včasih pa sploh ne gre za seks, spoznam pač nekoga, se občasno dobiva za kakšno pijačo ali sprehod. Potem tak moški začne kazati zanimanje zame, se pogovarjava, da bi kam šla skupaj, na primer na morje. Potem pa kar na lepem izgine, brez da bi mi kaj povedal, zakaj. Skratka, hočem reči, da razumem, obstajajo moški, ki to počnejo. Ampak mene skrbi, zakaj jih jaz privlačim kot magnet, zakaj spoznavam tako rekoč same take? Nikoli nisem bila zatežena, pritiskala na moške, ker tudi sama ne maram hiteti v razmerje, raje se nekaj časa spoznavam. Ampak ravno, ko pri nekom pomislim, no, ta je pa bolj trden karakter, tega si pa želim še bolje spoznati, ravno, ko se mi zazdi, da bi pa lahko razvila nek odnos, pa četudi prijateljski, nič hudega, skratka, takrat izgine. Res ne vem, kaj delam narobe. Imam eno prijateljico, ki je pogosto slabe volje, večkrat tudi nadira partnerja, pa ji ni bilo nikoli težko kakšnega dobiti. Res bom hvaležna za pogled z moške perspektive.