Zgodba 80-letne Marije, prijazne in drobne ženice, razkriva dolgoletno trpljenje zaradi nasilja v zakonu. 60 let je bila žrtev fizičnega in psihičnega nasilja svojega moža. Da bi zaščitila sebe in svoje tri otroke, se je večkrat zatekla k sosedi ali prespala na kozolcu.

Na praznovanju 60-letnice njune poroke jo je mož napadel in ji grozil z nadaljnjim nasiljem, naslednji dan pa jo je sin zaradi hudih poškodb odpeljal v bolnišnico. Marija je tedaj prvič zbrala moč in pogum, da je nasilje prijavila policiji.

Po odpustu iz bolnišnice so jo nastanili v varno Hišo zaupanja društva Vizija, kjer je prejela invalidski voziček, psihosocialno pomoč, podporo pri urejanju dokumentacije in socialne pomoči.

Marija danes živi v domu starejših občanov, kjer se prvič v življenju počuti varno. Lepo in v miru. Obžaluje le, da ni že prej poiskala pomoči.

Resnična zgodba "izmišljene gospe Marije", ki jo je delila predsednica društva Vizija Barbara Slaček, se je pozitivno končala s pomočjo društva Vizija in programa Nasilje nad invalidi. Mnoge zgodbe pa se ne končajo lepo, številne še trajajo in žrtve trpijo.

Nasilje pušča globoke brazgotine – fizične, psihične in čustvene. Njegovi učinki se še posebej močno kažejo pri ženskah z oviranostjo, ki se pogosto znajdejo v najbolj ranljivih situacijah zlasti zaradi svoje odvisnosti od pomoči drugih in omejenega dostopa do podpore, so ugotovitve posveta o nasilju v organizaciji Komisije Državnega sveta Republike Slovenije za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide ter Zbornice zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zveze strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije (Zbornica – Zveza).

Na panelu z naslovom "Nasilje nad ženskami z oviranostjo" so delili zgodbe, izkušnje in predloge za izboljšave. Moderiral ga je Aljoša Lapanja iz delovne skupine za nenasilje v zdravstveni in babiški negi pri Zbornici – Zvezi, v razpravi pa so sodelovale koordinatorica za preprečevanje nasilja v Centru za socialno delo Pomurje, Saša Car, upokojena diplomirana medicinska sestra, Irena Keršič, vodja zdravstvene nege v Zavodu za usposabljanje, delo in varstvo dr. Marijana Borštnarja Dornava, Jožica Brenčič, predsednica Sekcije patronažnega varstva, Staša Rojten, in predsednica društva Vizija, Barbara Slaček.

Ko so žrtve med najbolj ranljivimi

Delile so pretresljive zgodbe žrtev in opozarjale na izjemen pomen dela inštitucij, organizacij, društev in posameznikov, ki pomagajo, podpirajo in zaščitijo. Barbara Slaček, predsednica društva Vizija, kjer imajo edino varno Hišo zaupanja za gibalno ovirane v Sloveniji, je opozorila, da so gibalno in drugače ovirane še bolj izpostavljene nasilju tudi zaradi svoje odvisnosti od drugih. Pogosto težje prepoznajo nasilje, saj so zaradi pomanjkanja informacij in podpore včasih prepričane, da je normalen del življenja. Obenem se bojijo, da bodo izgubile pomoč, če spregovorijo.

Irena Keršič, ki je bila zaposlena v Cirius Kamnik, je spregovorila o spolnem nasilju nad mladoletnimi in mladostnicami z oviranostjo. Dekleta so posebej ranljiva zaradi starosti, nepripravljenosti, nepoznavanje spolnosti in lastnega telesa, pravice do zasebnosti. Dnevno so izpostavljena oblikam pomoči svojcev, prijateljev, sosedov, osebnih asistentov, spremljevalcev, zdravstvenih delavcev, ki jim nudijo oskrbo, nego, zdravstvene in druge potrebne storitve. Meja dotika je pogosto zamegljena zaradi nenehnega stika z oskrbovalci, pri čemer se žrtve pogosto ne zavedajo svojih pravic. Zlasti je težava pri dekletih, ki ne morejo govoriti, ki ne morejo izraziti stiske. Tudi, ker so stalno navzoči skrbniki, ki pa so pogosto tudi povzročitelji nasilja. Obenem žrtve hromi strah pred izgubo pomoči.

Jožica Brenčič je izpostavila omejen dostop do varnih nastanitev in pomanjkljivo koordinacijo med institucijami. Mnoge ženske z oviranostjo ne prijavijo nasilja, ker ne vedo, kam se lahko obrnejo, ali pa se bojijo dolgotrajnih postopkov in maščevanja nasilnežev. Opozorila je, da so ženske z oviranostjo pogosteje izpostavljene nasilju, pri čemer se soočajo z omejenimi možnostmi za njegovo prepoznavanje, prijavo in ukrepanje. Zaradi kognitivnih in fizičnih ovir so pogosto odvisne od skrbnikov, kar povečuje tveganje za fizično, psihično in finančno nasilje. Njihova socialna mreža je običajno omejena in se slabše mobilne. Pogosto jih spremljajo stereotipi, ko jih označujejo za manj vredne ali manj verjetne žrtve nasilja, zato nasilje nad njimi pogosto ostane neprepoznano.

Ženske z intelektualnimi ali senzornimi ovirami prav tako težje prepoznajo nasilje kot nedopustno in nezakonito, dolgotrajno nasilje pa lahko dojemajo kot normalen del življenja. Strah pred posledicami, kot so maščevanje, poslabšanje situacije ali izguba podpore, jih pogosto odvrača od prijave nasilja. Bojijo se tudi, da njihove prijave ne bodo resno obravnavane ali da ne bodo prejele pomoči. Tukaj je na mestu vprašanje, kje so rešitve? Za učinkovito reševanje problema je ključno zagotoviti podporo, ozaveščanje in usposabljanje oseb, ki so v stiku z njimi. Potrebno je sodelovanje vseh deležnikov, vključevanje osebnega asistenta ali zaupnika, zagotavljanje varnih nastanitev ter aktivno vključevanje žrtev v oblikovanje načrta pomoči, je poudarila Jožica Brenčič.

Nasilje, ki se dogaja, kjer bi se morale počutiti najbolj varne

Saša Car s CSD Pomurje, je opozorila, da so ženske z oviranostjo v večji nevarnosti, da postanejo žrtve različnih vrst nasilja – fizičnega, čustvenega, ekonomskega in spolnega nasilja ter zanemarjanja. Doživljajo dolgotrajnejše in hujše nasilje doma – v okolju, kjer bi se morale počutiti najbolj varne, in  tudi v institucijah. Večkrat se znajdejo v bolj ranljivih situacijah in so večkrat žrtve. Njihov dostop do zaščitnih in podpornih storitev je omejen, pogosto so socialno izključene, se soočajo z revščino in diskriminacijo. Hkrati so dostikrat odvisne od povzročiteljev.

"Najpogosteje je dom mesto, kjer se izvaja nasilje. Dom, v katerem naj bi bile ženske varne. Ene imajo možnost zbežati na plano in poiskati pomoč. Ene te možnosti nimajo. Zato so vse institucije dolžne slišati, se odzvati in pomagati. Ne samo institucije, temveč tudi sosedje, vsi, ki izvemo, vidimo, slišimo," je dejala. Pozvala je, naj se ne obrnemo stran, rekoč, da ni vaša stvar, ko slišite kričanje ženske ali otroka. "Je vaša stvar. Je stvar celotne družbe. Ko se bomo znali kot družba primerno odzvati, verjamem, da bodo tudi povzročitelji dobili jasno sporočilo," je poudarila.

V domove vstopajo patronažne medicinske sestre, ki imajo vpogled v dinamiko družine, odnose med partnerjema ter oskrbovalci in oskrbovanci. In tudi predsednica Sekcije patronažnega varstva na Zbornici – Zvezi, Staša Rojten, je opozorila na pojav nasilja nad starejšimi prav tam, kjer bi se morali počutiti najbolj varne – doma in v družini. Zaradi strahu pred izgubo oskrbe, maščevanjem ali celo lastnega doma mnogi starejši nasilje skrivajo, slabe izkušnje z zdravstvenim, socialnim in pravosodnim sistemom pa še poglabljajo njihov občutek nemoči. Po njenih besedah je zato ključno, da imajo strokovnjaki, ki so v stiku z žrtvami, ustrezna znanja za prepoznavanje stisk ter vzpostavitev zaupljivega odnosa, saj se žrtve le tako opogumijo za razkritje težav.

Naj bo vsaka žrtev slišana

Sogovornice so soglasno poudarile potrebo po celostni obravnavi žrtev nasilja, izboljšanju dostopnosti varnih nastanitev za osebe z oviranostjo in usposobljenosti strokovnjakov za prepoznavanje nasilja. Opozorile so, da so varne hiše pogosto nedostopne za osebe z gibalnimi ali senzornimi ovirami, kar povečuje njihovo ranljivost. Zato je treba okrepiti število mest v varnih hišah za žrtev z oviranostjo.

Društvo Vizija s svojo Hišo zaupanja že nudi pomembno podporo invalidnim žrtvam nasilja, vendar je potrebna širša sistemska ureditev, da bi lahko vse žrtve dobile pomoč takrat, ko jo potrebujejo. Poudarjena je bila tudi nujnost sistemskega financiranja programa Nasilje nad invalidi, edinega tovrstnega programa v Sloveniji, ter jasnejše opredelitve ukrepanja zdravstvenih delavcev pri zaznavanju nasilja (kam posredovati informacije in kam se lahko žrtev obrne po pomoč). Obenem so panelistke opozorile na potrebo po boljšem pretoku informacij med institucijami, kot so zdravstveni zavodi, patronažna služba, centri za socialno delo in policija.

Vsaka žrtev si zasluži biti slišana, zaščitena in deležna ustrezne podpore. Na poti do družbe z ničelno toleranco do nasilja moramo delovati skupaj – institucije, nevladne organizacije, strokovnjaki in prav vsak posameznik. Posebej ranljive skupine, kot so osebe z oviranostjo, moramo obravnavati z največjo skrbnostjo, saj njihova varnost ni le pravica, ampak tudi odgovornost vseh nas. Ob zaznavi nasilja moramo postati glas vseh tistih, ki sami ne zmorejo, si ne upajo ali ne morejo.

Pomemben posvet za iskanje rešitev

Panel je bil del posveta v organizaciji Komisije Državnega sveta Republike Slovenije za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide in Zbornice zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zveze strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije. Namen posveta "Nasilje nad ranljivimi skupinami žensk v luči sistemskega nasilja" je bil nasloviti ozka grla in sistemske nedorečenosti pri prepoznavanju, obravnavi in preprečevanju nasilja nad ženskami, s poudarkom na ranljivih skupinah žensk. Posnetek celotnega posveta si lahko ogledate na spodnji povezavi: